Ljudje imamo imena in priimke. Živali imajo imena in številke. A ko o ljudeh spregovorijo javna občila, nekaterim odvzamejo priimke. To so: otroci in starci, invalidi in bolniki, brezdomci in tujci ter zločinci in njihove žrtve, včasih tudi ženske.
Ljudje imamo imena in priimke. Živali imajo imena in številke. A ko o ljudeh spregovorijo javna občila, nekaterim odvzamejo priimke. So to manj-ljudje, pod-ljudje, ne-ljudje, živali? Ne, to so ljudje, ki jim novinarji ne priznavajo družbene polnovrednosti: otroci in starci, invalidi in bolniki, brezdomci in tujci ter zločinci in njihove žrtve, včasih tudi ženske (Mar ne, ga. Erika iz Tarče?).
Zločince in žrtve kaznivih dejanj naj bi s tem ščitili: prve zaradi domneve nedolžnosti, druge zaradi varovanja zasebnosti. A kaj ostane od nedolžnosti in zasebnosti, ko sporočijo, da je 65-letni Franc K. iz Sp. Salandre v družinski hiši sredi vasi razsekal svojo 53-letno ženo Jožico K., ali da je znani 36-letni podjetnik Miha A. iz tega ali onega mesteca osumljen spolne zlorabe svojih dveh mladoletnih hčera? …
Če jih kaj vprašajo, se brezdomci v javnih občilih predstavljajo z imeni. Tudi brezdomi pisci prispevkov v Kraljih ulice so pogosto brez priimkov ali obdržijo zgolj prvo črko kot zločinci. Ne vem pa, ali tako hočejo sami ali jim brezpriimčnost 'priporočijo' novinarji in uredniki …
Tujci se svojim priimkom in imenom pogosto odpovedo zaradi varnosti družinskih članov, ki so ostali doma. Tisti, ki utonejo v Kolpi ali zmrznejo v gozdu, pa ostanejo brez imen po odločitvi urednikov. Ti najraje vidijo, da so begunci in tuji agencijski delavci številke. Imena dajejo njihovim izjavam preveliko težo, priimki pa jih delajo naravnost človeške …
Temneje-poltni tujci s tujimi nam imeni živijo med nami, ob nas. Nekateri imajo celo urejene papirje in službe na 'naši' strani ograj okoli gradbišč. Tu in tam postanejo liki v 'naših' zgodbah. Kako jim pokazati, kje jim je mesto? Preprosto: odvzameš jim priimke in so junaki kot ovčar Runo ali Lassie, ki se vrača. Če jim odvzameš tudi imena, pa postanejo skoraj predmeti, kot fičko ali televizija, in se ne zdijo več ogrožajoči … Prav o tem je Miljenko Jergović te dni napisal čudovito zgodbo, v kateri je “49-letnemu filipinskemu vozniku” vrnil ime in priimek: Bienvenido Alivio, vozač plamtećeg školskog autobusa koji nam je ponovo otkrivao snijeg.
O invalidih, še posebej mladoletnih, mi skoraj ni treba izgubljati besed. Slovenija se utaplja v zbiranju denarja in zamaškov za Mihce in Mihe, Katkice in Katarine, ki potrebujejo drage operacije, fizioterapije, zdravila in pripomočke, zdravstvo pa jim jih noče ali ne more zagotoviti. Ja, pomagali jim bomo, ker so revšeta brez priimkov. Če bi jih imeli, bi dobili manj …
Revšetom je treba pomagati za vsako ceno, če hočejo ali ne! O enem takih je te dni poročala RTV v prispevku Že štiri mesece ni vstal iz postelje. Prispevek se začne z napisom: »Andrejeva zgodba: Že štiri mesece leži v postelji«. V prispevku nastopi kup ljudi, ki so – kot je običaj – predstavljeni s pisno navedbo imena in priimka ter 'vloge' v kateri nastopajo: »Emir Kuduzović, direktor ZD-ja Kočevje«; »Katarina Hiti, CSD v Kočevju«; »Andrej Mladenović, podžupan Občine Kočevje«; ter »Novinarka Barbara Renčof : Snemalec in montažer Gregor Maček«. V prispevku nastopi tudi »Slavica Ahmetović Šolaja« – brez navedbe vloge. Nepomembna soseda pač …
Kaj pa 'naslovni junak'? Njemu dajo besedo dvakrat a obakrat je pisno naveden zgolj kot »Andrej«. Njegovega priimka ne omeni nihče. Govorniki ga sploh ne poimenujejo. Emir ga skrije v zaimek »on«. Katarina pove: »Zavrnjena je bila nega,« kot da je ni zavrnil on, ampak se je to zgodilo samo od sebe. Andrej podžupan zadevo poimenuje »ta problem« … In nekje vmes nas prispevek seznani, da so prostovoljci iz stanovanja odtujili »za dva zabojnika nesnage«, ne pa tudi, ali je imel »ta problem« pri izboru, kaj je oprema in kaj nesnaga, kaj besede … Skrb kot nasilje!
Revšeta so očitno tudi starci v domovih za ostarele. Novinarski prispevki od tam že slikovno zelo spominjajo na prispevke iz vrtcev in šol. Stanovalce najprej oropajo priimkov, potem pa jim ne privoščijo vprašanj za odrasle, da bi ja izpadli kot da imajo v glavi ementalec in so z eno nogo že v grobu …
Zakaj novinarji to počnejo? Ker jih je – kot večino prebivalstva z imeni in priimki – groza ob misli, da bi lahko bili ti ljudje pri sebi, da so jim podobni, da bi lahko bile vloge zamenjane, da bodo morda nekoč tudi oni v vlogi, ki ne bo vredna priimka …
Priimkov ne bomo vzeli s sabo na oni svet. A na tem jih imamo. Edini način, da ne ostanemo brez svojega, je, da brez priimka ne ostane nihče.
Feb 04, 2024