Kdaj smo najbolj razgledani? Na dan, ko opravimo zadnji izpit v srednji šoli. Kasneje se lahko naše znanje poglobi, obzorja pa se nezadržno ožijo. Študij ne pomaga; iz nas dela fahidiote. Služba iz nas naredi nekaj-postopkov-idiote. Študija in službe, ki bi nas ohranjala razgledane, ni. Razgledanost v odrasli dobi je izključno na naših ramenih, odvisna od naše radovednosti in časa.
V življenju, ki sledi šolanju, se naučimo nekaj opravil. Ne izvemo pa skoraj ničesar več, kar se ne bi tikalo nas ali naših znancev. Nekateri sledijo rumenemu tisku, črni kroniki, športu, nadaljevankam ter zabavnim in resničnostnim oddajam. A težko bi rekli, da to prispeva k njihovi razgledanosti. Manjšina, ki ji branje ne povzroča preglavic, morda prebere še kakšen priročnik za vrtnarjenje ali duhovno rast in preleti naslove v tem časopisu ali oni reviji. Poglobljeni članki, specializirane revije, dnevnoinformativne, izobraževalne in dokumentarne oddaje so za sladokusce. (Poljudno)strokovne in leposlovne knjige pa itak bere tako malo odraslih, da se lahko obravnavamo kot statistično napako …
Ta pogleda in prebere to, oni pogleda in prebere ono, nato pa se pogovarjamo. Večina ljudi iz teh pogovorov izve še največ o svetu onstran najbližjega hriba. Ta golaž podatkov gruče fahidiotov iz drugega, tretjega, četrtega vira je naš nabor življenjskih znanj o vesolju, življenju in sploh vsem …
V takšni družbi je razgledanost kvečjemu ovira: če imamo razdelano mnenje o preveč rečeh, gremo nekaterim na živce (preverjeno). Družbeno zaželeno je, da svoja mnenja prilagajamo sogovornikom, da ne vztrajamo na okopih, ampak iščemo 'resnico', ki je »nekje vmes«.
Znanstvena drža ni zaželena. Ljudsko mnenje pravi, da znanost vsake toliko spremeni svoja stališča, jih pa ves čas zagovarja kot edina pravilna. Kadar si strokovnjaki nasprotujejo, so v pozicijski vojni. Skoraj nikoli ne iščejo resnice nekje vmes …
V srednjem veku in ob zori kapitalizma so imeli vsi stanovi širok nabor znanj. Plemiči so bili vojaki in ljubiteljski raziskovalci. Duhovniki so se poleg mlatenja prazne slame ukvarjali tudi s kmetijstvom in trgovino. Trgovci so bili tudi popotniki in morjeplovci. Obrtniki so poznali celoten postopek od pridobivanja surovin do končnega izdelka. Kmetje so pridelovali in predelovali hrano, izdelovali oblačila in orodja ter gradili domove, bili pa so tudi naravoslovci.
Kapitalizem je iz vseh teh ljudi naredil fahidiote. Dokler je bila proizvodnja razmeroma enostavna in je zadoščalo, da je vsak delal svoje, je bilo to učinkovito. A zadnja desetletja so postali delovni postopki tako zapleteni, da jih niti skupine visoko izobraženih fahidiotov ne obvladujejo več. Manjka jim nekdo, ki bi jih razumel, povzel, izločil nepomembno, ohranil bistveno in to povezal v novo – nefahidiotsko védenje.
Vzemimo na primer podjetje za proizvodnjo elektrike. Nekoč je postavilo elektrarno, uničilo naravo, zastrupilo ali ogrozilo ljudi, a jim priskrbelo elektriko in s tem višjo kakovost življenja. Zdaj mora, preden se loti gradnje, vzeti v račun naravo, ki bo uničena, odnos ljudi do tega, vpliv sprememb v naravi na delovanje in prihodnji razvoj družbe, ki ni več premočrten. Fahidioti lahko izračunajo posamezne postavke, a nihče jih ne zna povezati v smiseln zaključek. Na koncu pač upoštevajo oceno kratkoročnih donosov: če bodo dovolj visoki, se gradi, če ne, se ne gradi. Oni tako ali tako zaslužijo, elektrarna pa lahko opustoši pokrajino, zadolži državo ali spravi mednarodno podjetje v stečaj.
Na podoben način delujejo občinske in vladne službe ter ministrstva. Kup podatkov, raziskav, sestankov, poročil in ugotovitev, a vse ostaja odprto. Vemo, da prihodnost, kar se tiče narave, ne bo tako predvidljiva, kot je bila preteklost. A nobena vlada zaradi te vednosti ne ukrene skoraj ničesar. Zakaj? Ker vsak od neštetih vključenih fahidiotov vidi možnost, da njegov vrtiček kljub nepredvidljivosti ostane nespremenjen. Potrebovali bi torej strokovnjake, ki niso čustveno vezani na svoje panoge in njihovo zgodovino. Potrebovali bi strokovnjake brez lastne panoge, a z razumevanjem delovanja in dognanj drugih panog. Potrebovali bi diplomirane izobražence.
Diplomirani izobraženci bi morali biti funkcionalno pismeni. Morali bi znati preprosto in smiselno pisati in govoriti. Se resno ukvarjati z (vsaj) eno vejo umetnosti in enim športom, da bi vedeli, za kaj gre pri tem dvojem. In biti vsestransko radovedni. Vse to bi moral biti pogoj, da se jih sprejme na študij.
Kako bi potekalo njihovo izobraževanje? Izvedeti bi morali, kako znanje nastaja, kako posamezne veje znanosti prihajajo do svojih odkritij. Pri zgodovini niso tako važne posamezne srednjeveške bitke, kot razumevanje, kako zgodovinarji odkrijejo, katere bitke so se res zgodile, katere pa so plod ljudske domišljije. Kako biologi vedo, da smo bolj v sorodu z bonobi kot z orangutani ali pandami? Kako geologi vedo, kdaj je bila zemlja ledena krogla in kdaj tropski raj? Kako se predeluje hrana, zakaj je v nekaterih izdelkih toliko kemičnih dodatkov in kako poteka sledenje izvoru? Kaj se pravzaprav dogaja v CERN-u in čemu to služi? …
Pomembni predmeti bi bili zdravstvo, pravo, gospodarstvo in vladanje. Zdravstvo: kako se postavljajo diagnoze, raziskujejo postopki in zdravila … Pravo: osnove pravnega jezika, kako so zakoni sestavljeni, kako nastajajo, kdaj so dobri in kdaj slabi … Gospodarstvo: zakaj gospodarska rast, posojila, dolgovi, dobički in vedno večja neenakost, kaj delajo banke, kako nastaja denar, kakšna je njegova pot, kako pride do krize … Vladanje: kako poteka na papirju in kako v resnici.
Tako izobražene izobražence bi bilo težko speljati na led. Vedeli bi: kdo ve in kdo blefira; kdo je dobronameren in kdo zavaja. Razumeli bi, kaj govorijo ljudje v njihovi delovni skupini, in bi to lahko posredovali članom, ki ne razumejo. Lahko bi bili zagovorniki znanosti, tiskovni predstavniki vladnih služb in podjetij, novinarji, poljudni raziskovalci …
Morda res ne bi ustavili drvenja človeštva v prepad zaradi nerazumevanja povezanosti naših vsakdanjih dejanj, prenaseljenosti, intenzivnega kmetijstva, rudarstva, prometa, plastike, onesnaženosti, smeti, podnebnih sprememb, dviganja morske gladine, izumiranja vrst, slabše učinkovitosti antibiotikov, vojn, beguncev … Vsekakor pa bi poskrbeli, da bi vsi razumeli, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo, ter da nam politiki in gospodarstveniki glede tega ne bi mogli pihati na dušo, da bo vse v redu, če nadaljujemo kot doslej, le bolj učinkovito. Morda bi se le začeli prilagajati, preden bi nam voda zalila pljuča …
Če nič drugega, pa bi bili diplomirani izobraženci edini, ki bi lahko teoretikom zarot pojasnili, zakaj so njihove predstave o povezanosti vseh in vsega površne, nesmiselne in napačne. Fahidioti tega pač ne zmoremo, ker o delovanju sveta vemo komaj kaj več kot oni …
Gregor Hrovatin
Oct 01, 2023