Kako prepoznaš umetnino? Umetnina te napolni. Ko jo zaužiješ, ne potrebuješ ničesar več. Lahko greš na sprehod ali spat. Lahko se pogovarjaš z nekom, ki jo je prav tako doživel, a je to čuden pogovor. Naključnim opazovalcem bi se zdelo, da sta zmešana, na drogi ali pa gre za skrito kamero. Umetnine ne moreš hvaliti, kajti vsaka pohvala zveni plehko. Lahko jo pohvališ le pesniško, okoli riti v žep. Govorjenje o njej te hočeš nočeš spremeni v umetnika; ne tako dobrega, a poskušaš biti kar se le da kakovosten, da je ne bi onečastil. Včasih je bolje biti tiho in iti spat. In sanjat. Umetnina, ki se te je dotaknila, te rada obišče v sanjah …
Zadnja leta nas kina, filmski festivali in televizijski programi obstreljujejo z 'art' filmi. Predstavljajo jih kot umetnine, na prvi pogled so videti kot umetnine, a niso umetnine. Kako vemo? Ker se lahko pogovarjamo o njih. Ker lahko takoj preklopimo na nekaj drugega in se temu posvetimo. Ker jih ne sanjamo, ampak jih po nekaj dneh pozabimo. Če rečeš: »Dober film je bil!« ni bil dober. Če rečeš: »… Ja …« si najbrž gledal umetnino.
Zajec Jojo, zadnji film tedna na TV SLO 1, je »ja«.
Ustvarjalci so si zadali težko nalogo. V film, primeren za otroke, so stlačili nacizem, naciste, Hitlerja (osebno), Hitlerjevo mladino, antisemitizem, holokavst, smrt družinskega člana, otroške vojake, vojno, bombardiranje, otroško zaljubljenost, like, ki se vedejo nerazumno, like, ki se skozi izkušnje spreminjajo, dobre like, ki počnejo grozne reči, grozne like, ki počnejo dobre reči … Dali so si vse možnosti, da jim spodrsne … Pa jim ni … Niti malo …
Vse je na svojem mestu. In za razliko od umetnikov, ki se sklicujejo na navdih in skrivnostnost, ti vedo, zakaj so reči tam, kjer so, in takšne, kot so … Med odjavno špico se vrti pesem “Heroes” Davida Bowieja v nemščini. To je pesem, s katero je, po besedah Marcela mlajšega iz s filmom povsem nepovezanega članka, David na berlinskem koncertu leta 1987 lastnoglasno zrušil ta zid …
Navajeni smo na filme, ki se pretvarjajo, da izhajajo iz resničnosti, a se njihova 'resničnost' ves čas umika in prilagaja likom, oropanim osebnosti, ki serijsko kršijo naravne zakone. Ne moti nas. Zakaj je Zajec Jojo zmotil nekatere dušebrižneže, češ da se norčuje iz nacistov in Hitlerja? Zajec Jojo je pravljica. Ne dogaja se v naši resničnosti, ampak živi v svoji, ki našo odseva. V naši se ne bi mogel zgoditi. A vse, kar se v njem zgodi, bi se lahko zgodilo in se je dogajalo …
Ja, norčuje se iz nacistov – medtem ko jih kaže prav tako grozne, kot so res bili. Ničesar ne zavije v vato. Kajti – nalijmo si čistega vina – nacisti so smešni. Ko so se pojavili, so bili smešni. Kdor jih gledal zelo od daleč, so mu bili smešni. Ko jih gledamo danes, z varne časovne razdalje, so srhljivo – smešni. Tudi naši domači nacisti so smešni: vsi enaki, obriti kot nekoč njihovi razčlovečeni sovražniki Judje; neizmerno pogumni z zakritimi obrazi in skriti v množici sebi enakih; se odpovedujo lastni pameti in kot papige ponavljajo laži drugih, ki jih ne razumejo; sovražijo ženske in v družbi 'pravih' moških skrivajo homoseksualnost sami pred sabo; ter s polnimi rokami pestnjakov, rambo nožev, beseballskih kijev in lovskih pušk trepetajo pred četico revežev, ki s culami na rami prečkajo Kolpo …
Kdor v tem filmu vidi samo naciste, vidi zelo malo … Zajca Joja lahko gledaš večkrat. Vsakič boš našel nove podrobnosti, majhne, komaj opazne, ki bogatijo zgodbo, kot zrnca začimb bogatijo pojedino. Film se ne hvali z njimi in jih ne obeša na veliki zvon. Zgolj postreže jih. Če so se dotaknile brbončic, odlično, če se niso, nič hudega; dobrot je več kot dovolj …
Ena od njih so barve. Vojne srednjega veka, 20. stoletja in znanstvenofantastične prihodnosti so po pravilu predstavljene sivo, v megli in mraku; najbrž zato, da bi poudarile grozo teh obdobij. A tudi med 2. svetovno vojno je na modrem nebu sijalo sonce. Hiše so bile živih barv. Rože so cvetele. Travniki so bili zeleni. Ptički so peli. Potočki so žuboreli …
Ne, ta film ne potrebuje opomb, da bi ga razumeli, niti navodil za uporabo, da bi ga pravilno dojeli. Ne podcenjuje nas. Tudi otrok ne podcenjuje. Le zleze nam pod kožo in tam ostane. Obarva nam sanje …
Sem ga sanjal? Sem. Bil sem rekrutiran v kasarno, polno vojakov. Ker nisem našel stranišča, sem sredi dogajanja skozi uniformo polulal tla. Potem sem se zbudil in šel zares lulat.