Kdo pravi, da znanosti ne priznava čarovnije? Antropologija se naravnost obsedeno trudi najti točko, ko so naši predniki živali postali naši predniki ljudje. Vsako lobanjsko kost temeljito premerijo, prežarčijo, in ji v računalnikih vstavijo možgane, nato pa v nedogled razpravljajo in se kregajo, ali je človeška ali živalska. Čeprav se še kako dobro zavedajo, da se je sodobni človek iz malo manj sodobnega oblikoval postopoma, mrzlično iščejo najstarejšo kost, ki bi jo lahko nedvoumno pripisali 'mislečemu' predniku.
Kosti so se spreminjale komaj opazno. Z vsako spremembo se je nekdo rodil in jo prenesel na nekatere potomce. V vsakem naslednjem rodu je bilo teh potomcev več. To pomeni, da so v istem plemenu, pardon, krdelu nujno sobivali ljudje, ki so imeli bolj ali manj poševno čelo, bolj ali manj poudarjen obrvni greben, večjo ali manjšo prostornino lobanje. Razlike med krdeli na nekem območju so bile še večje, razlike med praljudmi na različnih območjih pa velikanske. In nato ti nek znanstvenik izkoplje zob, kos čeljusti ali črepinjo temenske kosti, ki je malenkost drugačna od že najdenih, in razglasi, da je našel novo vrsto pračloveka. Mi danes se razlikujemo. Zakaj bi morali biti oni enaki, kot da so vojska klonov?
Mrzličnost tega početja je neverjetna – kot da ne gre za resne znanstvenike, ampak za iskalce svetega grala. Bolj kot je znanosti jasno, da so prehodi med vrstami mehki, bolj trdovratno se vržejo na vsako novo kost z namenom dokazati nedokazljivo. Nikoli ni živelo bitje, ki bi mu lahko rekli: »prvi človek«, »prvi predstavnik rodu homo« ali »prvi homo sapiens«. Če bi znanstvenike dali v časovni stroj in jih v rednih presledkih spuščali v afriško preteklost, bi sicer lovili črnce in merili njihove lobanje kot v 'najboljših' časih kolonializma in evgenike, a prvega človeka, katerega mati bi bila žival, prav gotovo ne bi našli. Skoraj vsi ustrezni homoti bi lahko imeli plodne potomce s skoraj vsemi manj ustreznimi homoti svojega časa, nekaj sto tisoč let gor ali dol. Nekateri so jih tudi imeli. Celo sami znanstveniki bi bržčas lahko zaplodili plodne 'mešance' z neandertalci, denisovanci in še kom. Navsezadnje smo vsi današnji Neafričani in tudi mnogi Afričani potomci 'pravih' in 'nepravih' homotov. Slednji torej niso izumrli, ker so bili ves čas pasma vrste, ki še vedno tlači zemljo in si izmišljuje neumnosti.
Dokler bodo resni znanstveniki dovzetni za blodnje o čisti človeški vrsti, bodo malo manj resni 'strokovnjaki' dovzetni za blodnje o nad- in podljudeh. Dokler je strokovno iskati prvega pravega človeka, je strokoven tudi rasizem. Če hoče znanost voditi ljudi iz teme neznanja v luč znanja, se mora najprej sama otresti predsodkov, ki jih ima do praljudi, pa tudi do drugih živali in njihovih miselnih sposobnosti. Kakršna znanost, takšna družba.
Ko je Louis Leakey, mentor Jane Goodall, pregledal njena poročila o šimpanzih, je izjavil: »Zdaj moramo spremeniti definicijo orodja in človeka ali opredeliti šimpanze kot ljudi.« Odtlej je minilo že 60 let, pa še vedno niso naredili tega majhnega koraka za človeka, a velikega za človeštvo. Rasisti, ki se oplajajo tudi iz te lenobe, pa iz znanstvenikov ponekod že delajo opice in jih zapirajo v kletke. Le vprašanje časa je, kdaj bodo na njih (spet) začeli delati poskuse …