Članek
Kaj se mora zgoditi, da sosed postane klavec

Čemu služi znanost, ki pošasti ne prepozna in ustavi, preden naredijo nekaj pošastnega, ampak se šele potem sprašuje, od kod so se vzele, ko pa so bile še včeraj tako prijetne sosede?

Objavljeno pred 1 dan

Živeli so v tisti hiši … Bil je bratov sošolec … Hodil je s sestro mojega bratranca … Moja babica je učila njegovo mater … Očeta sta bila sodelavca … Večkrat je bil pri nas … Skupaj smo igrali nogomet in biljard, se kopali, praznovali … Potem pa je prišel z neko oboroženo bando … Šli so po ulici od hiše do hiše, pretepali, posiljevali, streljali, ropali … Ne svojih, naše … Bratovi ženi je iz trebuha izrezal otroka, ga vrgel v zrak in potem so vsi streljali vanj … Brata so nataknili na mesarski kavelj in obesili na ulično lampo … Bratrančevo sestro je posilil na ulici in ji medtem prerezal vrat … Mater in babico so vrgli skozi okno … Očeta in deda so potolkli z bejzbolskim kijem in lopato … Še zdaj živi tu, v hiši družine, ki so jo tisti dan vso pobili … Ima družino in otroke, hodi v službo, zvečer gre na pijačo, včasih igra nogomet … Če me sreča, se reži …
Naposlušali smo se takšnih in podobnih zgodb iz vojne v BiH. To niso zgodbe o posameznikih, ki se jim je zmešalo. To niso zgodbe o psihopatih. To je vzorec …
Družboslovje, ki tako rado proučuje različne plati človeškega življenja, še ni naredilo raziskave družbenih okoliščin, ki privedejo do nasilja, pa naj bo to posilstvo ali femicid, tolpa ali sekta, družinsko nasilje ali sosedsko klanje, vojna ali genocid. Priznava sestavine, ki tlakujejo pot v pekel, a jih ne spreminja v statistiko in ne išče vzroka zanje. Za družboslovje so vsi primeri nasilja edinstveni. Rast premoženjskih razlik vodi v rast števila kaznivih dejanj. Globina revščine se ujema z nižino dosežene izobrazbe. Zdravje je povezano s kakovostjo družbenih vezi … Povezava med raznolikostjo skupnosti in njeno strpnostjo pa ni oštevilčena. Tudi primerjave med zločini tako vernih, drugače vernih in nevernih zapornikov se ne spodobi narediti. Prav tako ne vemo nič o razlikah med nasilnimi dejanji ljudi, ki posedujejo veliko, malo ali nič orožja …
Obstajajo družboslovno merljive razlike med udeleženci Thompsonovega koncerta v Zagrebu in samimi Zagrebčani ali npr. prebivalci Osiješke županije? So ljudje, ki so obiskovali Epsteinove zabave, z Dotrouxom ugrabljali deklice ali s Pelicotom posiljevali njegovo omamljeno ženo povprečneži, ki so imeli priložnost postati pošasti, ali pošasti, ki so se skrivale med povprečneži? A posiljevalci in morilci žensk res nimajo ničesar skupnega, po čemer bi statistično odstopali od ostalih? Je družinsko nasilje stvar posameznih moških, ki bi bili do partnerk v vsakem primeru nasilni, posledica ran iz otroštva ali posledica vzgoje in družbenih pričakovanj? Kaj je skupnega državam, kjer ga je več? …
Kdo izmed tvojih sosedov, sošolcev, sodelavcev, prijateljev in znancev te bo v primeru vojne trpinčil in ubil, kdo te bo opozoril, skril in rešil, kdo bo sodeloval in kdo bo gledal? Je naše vedenje v takšnih okoliščinah res tako nepredvidljivo, tako brez znakov, ki bi ga napovedovali v mirnodobnem življenju? Niso naše vozniške in alkoholne navade, verska in ideološka gorečnost, odmetavanje smeti, odnos do sodelavcev, živali, hrane in lastnega zdravja možni pokazatelji, v katerem taboru bi se znašli? Mar to, kar mislimo in govorimo o beguncih, čudakih, klošarjih, lgbtiqujevcih, muslimanih, Romih, vegetarijancih, ženskah … nima veze s tem, kaj bi jim počeli, če bi jim lahko počeli, karkoli hočemo?
Vsi vemo, da so veroučne in umetniške skupine, športna in taborniška društva, domovi za upokojence in ljudi s statusom invalida ter nekatere poklicne skupine pogosto gojišča duševnega, spolnega in telesnega nasilja. Zakaj? Zakaj nihče ne razišče, v kakšnih pogojih pride do institucionalnega nasilja, in nato pritisne na državo, da z zakonom oteži vzpostavitev takšnih pogojev, zagotovi zunanji nadzor nad razmerami in ustrezne razmere za prijavitelje? Čemu služi znanost, ki zgolj ugotavlja, da do nasilja prihaja, kakšne vrste je, kako se stopnjuje, kdo ga izvaja in kdo so žrtve, ne pa, kako, zakaj in v kakšnih okoliščinah do njega prihaja? Čemu služi veja znanosti, ki zgolj natančno popisuje, kar že vsi bolj ali manj vemo, obenem pa se izogiba temu, da bi na podlagi lastnih dognanj vplivala na razvoj družbe? A je res tako težko v učni načrt državljanske vzgoje vstaviti strokovna merila za prepoznavanje zlonamernih ljudi, neenakovrednih odnosov in sekt ter s tem vsaj nekaj ljudi rešiti pred trpljenjem, izgubo premoženja in smrtjo? …
Nešteto družboslovnih raziskav obstaja o vrednotah. Zakaj jih raziskovalci nikoli ne nalepijo na nasilna dejanja? Zakaj ne izvemo, kolikšen delež Srbov v Srebrenici je svoje sosede pobijal, koliko jih je pobijanje opazovalo, koliko jih je pobegnilo ali so se skrili v mišjo luknjo, in koliko se jih je uprlo svojim, tudi za ceno lastnega življenja? Zakaj takšno poročilo ne obstaja o genocidu v Ruandi? Preštete in naštete so samo žrtve …
Sami smo prešteli vse žrtve 2. svetovne vojne. Morilce smo razdelili v skupine in vsaki pripisali število ljudi, ki jih je pobila. Vemo, koliko je bilo partizanov, domobrancev, mobilizirancev v okupatorjevo vojsko, izdajalcev, ovaduhov, vohunov, prisilnih delavcev, izgnancev, zapornikov, talcev, mučencev, taboriščnikov … Tudi nekatere druge države imajo natančne sezname sodelujočih in žrtev v svojih vojnah. A zakaj povsod manjka število izvajalcev pokolov civilistov. Zakaj nimamo zgodb o enotah, ki so nekje pobile vse od starcev do mačjih mladičev? So vsi sodelovali? Koliko se jih je izživljalo na lastno pest in koliko jih je izpolnjevalo ukaze? Koliko svojih so postrelili, ker so se uprli ukazom? So enote izvedle več pokolov ali samo enega? So obstajale klavske in bojne enote ali je večina vojakov počela oboje? Kako so pokoli vplivali na odnose med klavci in kako na njihova nadaljnja življenja? Vem, da niso govorili, a marsikaj se da razbrati, povezati in sestaviti iz dokumentov …
Izraelski vojaki v Gazi se med uničevanjem, izživljanjem in pokoli snemajo in posnetke dajejo na splet. Bo kdo pregledal in obdelal to gradivo, ali bo končalo v pozabljenih vezjih interneta? Bo kdo primerjal odraščanje teh pošasti v Izraelu z odraščanjem njihovih vrstnikov v Švici ali na Islandiji: kaj in kako so se učili, kaj so počeli v prostem času, kakšni so bili odnosi med sošolci …?
Desetletja so govorili: »Nikoli več!« A kaj je kdo naredil, da ne bi bilo nikoli več? So obstajali znaki, da »bo spet«? So. Smo jih prepoznali? Smo. Je spet? Je. In kaj počnemo? Marsikaj, česar družboslovci ne raziskujejo. In ko bodo čez nekaj let v neki državi okoliščine dozorele za nek čisto nov genocid, se bomo spet vprašali, od kod se je med še včeraj dobrimi sosedi danes vzelo tako silno sovraštvo …

#Znanost #Genocid #Vojska #Nasilje #Sociologija #Kolumne #GregorHrovatin #ZaMisli #družboslovje #Vojna #SpolnoNasilje #Pokol #DružinskoNasilje