Ob pogledu na šolske garderobne omarice se marsikateremu odraslemu v trebuh privali že dolgo pozabljeni cmok. Šola je za mnoge bila in je še vedno grozen prostor. Veliko vrstniških grozot je povezanih prav z garderobnimi omaricami: ukradene in skrite stvari, odtujene z namenom posmeha, umazane in uničene, pa žaljivi napisi, pa vse, kar se med prihodi in odhodi otrok pri omaricah dogaja …
Na Glavnem trgu v Mariboru so bile te dni prav takšne omarice del razstave Stiske iz omaric UNICEFA Slovenija. V vsaki je visela na karton natisnjena izpoved enega otroka v stiski. Priloženih je bilo nekaj predmetov, kakršni se najdejo v šolskih omaricah. Nek svetovno priznan slovenski umetnik pa jih je s »svojo umetniško interpretacijo duševnih stisk otrok in mladih«, kot je navedeno v vabilu, tudi poslikal. Saj, zakaj bi ilustracije izpovedi otrok v stiski prepustili navadnim, nepriznanim in pogosto tudi neslovenskim otrokom, če se lahko nekdo z 'dobrim delom za otroke' okoristi?
Čemu služijo omarice, predmeti in poslikave? Ne vem. Lepe in nove omarice, zračno postavljene sredi mestnega trga, niti malo ne spominjajo na tisto temno, skrito in zadušljivo okolje, po kakršnem so znane šolske garderobe. Predmeti nimajo veze ne drug z drugim ne z zgodbo, okoli katere so nastlani. Poslikave pa se večinoma nahajajo na notranjih straneh vratc, kjer jih večina spregleda ali si jih pod vratolomnim kotom težko ogleda. V polovici razdelkov, ki so bili povsem pri tleh, si je bilo pogosto težko prebrati tudi zgodbo.
Važne so izpovedi, ne omarice, predmeti in poslikave. Izpovedi stojijo same zase in shajajo tudi brez vse te krame … Bi stale, če bi šlo za resnične izpovedi. V omaricah so bile namreč razstavljene obdelave resničnih izpovedi. Otroci so nedvomno nekomu povedali ali napisali, kar tam piše. A to, kar beremo, niso njihove besede in ni njihov tok misli. Vse izpovedi so bile deležne slovničnega, besednega in slogovnega čiščenja. Odstranili so vse znake, da za njimi stojijo živi otroci, ter jih nadomestili z besedili, kakršna bi (ali morda tudi je) napisala umetna inteligenca. Izpovedi so lepo napisane, slovnično pravilne, besedno bogate … in mrtve. Ne ganejo nas – in večina niti ne ve, zakaj je ostala neprizadeta. Povezava med otroci v stiskah in bralci je preveč izmaličena, da bi lahko stekla. Izvirni otroci se v tem brezdušnem leporečju razblinijo …
… ter še enkrat več doživijo, da jih nihče ne posluša in ne sliši, jih pa zlorabi za svoje potrebe …