Meglice so se dvigale iz doline ter se trgale v zublje kot bel, hladen in izjemno počasen ogenj. Žarki jutranjega sonca so si med njimi utirali pot do vasi. Obsijali so to ali ono zaplato polja, drevo, streho, steno, izginili in se pojavili drugje. Švigali so tudi čez Tinkin obraz. Vsakič je zamižala in zazibalo jo je nazaj in naprej.
»Imaš košaro?« je vprašala babica in istočasno videla, da jo ima. »Greva!« Vsaka s svojo košaro sta jo mahnili v hrib.
Tla so bila mehka kot krtina, namočena od nekajdnevnega dežja. Včasih je pod stopalom zaklokotalo. Živozelena trava se je Tinki zatikala med prste na nogah. Zataknila se ji je tudi cvetica. Med prste je ujela še nekaj cvetic in stekla za babico, da ji pokaže, kako ozaljšane noge ima.
Prispeli sta v gozd. Dišal je po gobah. Babica je vedela, kje rastejo tiste, ki jih je poznala. Tinki je o vsaki vrsti nekaj povedala. Marsikaj je slišala že večkrat, kakšno reč pa tudi prvič. Spotoma sta smukali mlado bukovo listje in s pogledom iskali ptiče, ki so prepevali v krošnjah.
»O, poglej!« je rekla babica. »Ne dotikaj se! Ne hodi blizu.«
»Kaj je to?« je vprašala Tinka, čeprav je vedela.
»To je tista znamenita zelena mušnica. Če jo primeš, si moraš zdrgniti roke z milom, preden primeš karkoli drugega. Bog ne daj, da jih daš v usta! In če jo pomotoma daš v košaro zraven drugih, moraš vse vreči proč. Niti svinjam jih ne smeš dati. Samih mušnic tako ali tako ne bi jedle. Če so zmešane v pomijah, pa se lahko zastrupijo. Svinja ve, kaj je dobro in kaj ni. Oglej si jo!«
Tinka si je ogledala šopek mušnic in šli sta dalje. Ptiči so za trenutek prenehali peti, nato pa drug za drugim nekoliko zadržano spet začeli. Ravno sta se začeli vračati po drugi poti, ko so spet utihnili. Iz smeri vasi so se zaslišali streli. Ne eden ali dva, dosti strelov … Tinka je vedela, da je to zelo zelo slabo. Pogled na babico ji je dal vedeti, da je še huje. Streli niso ponehali. Vsake toliko je počilo.
»Teci k Sajkovim in povej, da pri nas streljajo!« je rekla babica z glasom, ki mu ni bilo možno ugovarjati.
»Kaj pa ti?«
»Jaz grem pogledat, kaj se dogaja, in pridem zadaj. Košaro pusti tu! Teci!«
Tinka je dala babici košaro in stekla proti Sajkovim, babica pa se je odpravila proti domu.
Najprej je slišala krike in ukaze. Nato je slišala stok in ropot. Na robu gozda se je potuhnila in gledala, kaj se dogaja. Vas je bila polna vojakov. Prišli so z motorji in dvema kamionoma. Nekaj ljudi je videla ležati – ti so bili najbrž mrtvi. Vso živino so segnali v en hlev. Vojaki so preiskovali hiše in odnašali vredne stvari. Morala se je prestaviti, da je videla, kaj se dogaja tam, od koder je prihajal jok in stok. Tam so vojaki posiljevali dekleta in deklice. Drugi so stali okoli in jih spodbujali. Ženske so sedele na kupu in jih prosile, naj nehajo. Dva sta jih stražila z uperjenimi puškami. Druga dva pa sta v kotlu nad ognjem kuhala malico. Moški in dečki so bili očitno vsi mrtvi.
Njen mož je bil torej mrtev. Njen sin je bil mrtev. Drugi sin in še ena hči sta na srečo živela drugje. Njen oče je bil mrtev. Njen vnuk je bil mrtev. Njeni hčeri pa sta sedeli v prvem krogu pekla. Druga vnukinja, ta mala, se je cvrla pod hudičem …
Babica je že doživela vojno. Ko je bila mlada, je videla požgano vas, kjer se je predtem dogajalo isto kot tukaj. Videla je moškega, ki je ušel, in spoznala dve ženski, ki sta preživeli. Bolje bi bilo, če ne bi …
Obrnila se je in odtavala, ne da bi vedela, kam in zakaj. Prispela je do mušnic. Nekaj jo je pičilo, da jih je dala v košaro in pretresla. Podrgnila jih je, nadrobila in košaro še enkrat pretresla. Nato je šla domov. Nič ni mislila in čutila. Šla je mimo sina, ustreljenega v hrbet. Pristopila sta vojaka in rohnela nanjo. Eden jo je sunil s kopitom. Drugi ji je vzel košaro. Prvi jo je z udarci pospremil k sedečim ženskam. Hčeri sta jo objeli.
Vojak je mahal s košaro. Drugi so se smejali. Nato je stopil k njej in jo nekaj vprašal. Ni se odzvala, zato ji je prisolil zaušnico. Po njej je razumela, da ga zanima nekaj v zvezi z gobami. Prikimala je. Vojak je dvignil košaro nad glavo, jo slavnostno odnesel do kotla in stresel vanj.
Iztrgali so jo iz objema hčera in jo vrgli po tleh. Nek vojak jo je posiljeval. Še vedno ni mislila in čutila. Tudi ko so vojaki okoli nje izpuščali dekleta in deklice, tudi njeno vnukinjo, ter jim drugi za drugo odpihovali možgane, medtem ko so tekle proti materam in tetam, jo je to pustilo ravnodušno. Glavo je obrnila h kotlu.
Ko so jo zbrcali nazaj k ženskam, so bile vse otopele kot ona. Vojaki so jih še nekaj posilili, potem pa so imeli malico. Po malici so vredne stvari in nekaj živine naložili na enega od kamionov. Ženske so strpali v hlev k preostali živini, zadelali vrata, skozi okna vrgli noter nekaj bomb in zažgali vas. Nato so se odpeljali.
V naslednjih dneh je vojska večkrat obiskala vas. Prvič so prečesali pogorišče. Drugič so si ga prišli ogledat višji častniki. Tretjič so prišli s stroji in vas zravnali z zemljo. Četrtič so prišli z zemljo in pokrili, kar je ostalo.
Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, ker je Sajkov ta mladi takoj, ko je Tinka pritekla in povedala, da se v vasi strelja, stekel na pomoč. Pomagati ni mogel, je pa videl, kaj se je zgodilo potem, ko sta babico prestregla vojaka. Kasnejši bes vojske, ki je v enem dnevu po lastni neumnosti izgubila cel vod vojakov, pa tudi ni ostal skrit …
Tinka se je v spremstvu strica in tete ter drugih preživelih iz vasi vrnila domov šele po vojni. Na starih mestih so pričeli graditi nove domove. Mrtvim, katerih pepel je bil zakopan pod zemljo, pa so postavili spominsko ploščo – ne v vasi, ampak v gozdu, prav tam, kjer je tistega dne rastla mušnica.