Med nama je konec … To noč je milijonkrat napisala to ali kaj drugega, pa izbrisala in spet. Blokirala ga je na mailu in v vseh omrežjih, ga odblokirala in spet. Vmes je večkrat pomislila, da ne bi naredila ničesar. Na koncu je bila že tako utrujena in prazna, da mu je enostavno poslala SMS in ga blokirala še na telefonu. Ugasnila je telefon in na lastno presenečenje hitro zaspala.
Predramila se je, ko ji je vdrl v sobo: »Kaj se greš?« Dokler se ni zares zbudila, ni razumela, kaj rohni in zakaj. Ko so se ji misli sestavile, pa je sama zarohnela: »Izgini iz moje sobe! Zdaj takoj!« Nekaj je govoril. »To je moja soba. Tu nimaš kaj iskati. Izgini!« Še je govoril. »Izgini iz moje sobe! Ati! Reči mu, naj gre ven!« Namenila se je odpreti vrata, a jo je ustavil. »Ne dotikaj se me!« se mu je izvila in odprla vrata. »Ati, na pomoč!«
Pritekli so oče, mati in brat. »Recite mu, naj gre in naj nikoli več ne pride nazaj! Nisem več z njim in v to hišo nima vstopa.«
»Zakaj?« »Kaj pa se gresta?«
Potisnila ga je iz sobe in zaprla vrata. »Samo ven ga spravite!« Kljuko je držala gor in povsem nezbrano poslušala pregovarjanje pred vrati. Kmalu se je pričelo oddaljevati in nazadnje je izginilo. Prav je naredila. To, kako je skušal rešiti zadevo, je bil dokaz …
Obšel jo je val spominov na njune lepe trenutke, ki ga je prekinilo trkanje. Spustila je mater v sobo ter ji povedala, kaj je naredila in zakaj: »Navaden grobijan je postal. Ko sva bila sama, je bil še v redu, v družbi pa je nemogoč. Včeraj me je zmerjal: najprej na placu, da naj ne serjem in kdo bo takšne budalosti poslušal; potem pa še, ko sva bila sama in sem mu rekla, da imam tega dovolj, ne prvič, pa je rekel, da zganjam cirkus in da bluzim in da imam ta rdečo. Ne grem se več! Nočem takšnega fanta. Ni bil takšen, ko sva začela hoditi, ampak zdaj je postal.«
»Težko bo,« je rekla mati. A ona je vsaj razumela. Oče in brat nista. »Pač skregala sta se. To spada zraven. Se bosta že pobotala,« je rekel oče, brat pa: »Se je že navzela mestnih navad. Zdaj je fina gospa. Povej mi, kako se misliš voziti v šolo dvakrat na dan z bivšim fantom!« Na to ni pomislila. »Tako kot z vsemi ostalimi, ki nikoli niso bili moji fantje. Vlak je dolg.« A jasno ji je bilo, da ne bo lahko.
Prižgala je telefon. Zamikalo jo je, da bi ga odblokirala in videla, kaj ji je napisal, a se je zadržala. “Najbrž ni nič lepega, zmerjanje pa me ne zanima,” si je rekla. Nikamor ni hotela iti, zato je poklicala prijateljici, naj prideta k njej. Nista ji bili ravno v oporo. »Stara, ubil te bo!« je rekla prva, druga pa: »Težko boš dobila drugega.«
Bile so na dvorišču. Videla ga je prihajati po ulici in se je skrila v lopo. »Recita mu, naj gre!« Res nista bili koristni. Po kratkem pregovarjanju sta mu izdali njeno skrivališče.
Izstopila je s telefonom v roki, ko je odpiral vrtna vrata. »Če stopiš noter, bom poklicala policijo.« »Tebi se je utrgalo.« »Kar zmerjaj! Bolj me zmerjaš, raje te imam …« Odšel je. »Javi se, ko se boš ohladila!« »Čisto hladna sem,« je zamrmrala sama sebi in zajokala.
»Vidiš, da ga imaš še rada!« »Pogovori se z njim! Pogovor vse reši,« sta nalagali prijateljici povsem brez veze s tam, kar je mislila, čutila in hotela slišati od njiju. »Kot da se še nisem,« je rekla. »Tudi vedve sta se s svojima že pogovarjali. Pa ste kaj rešili? Ničesar; če moški mislijo drugače kot me, je po njihovo. Potem sem raje sama, je vsaj včasih po moje …«
o
Hotel je biti sam. Šel je v gozd daleč od poti in sedel na podrto deblo. Kakorkoli je obrnil zadevo, je imel samo dve možnosti: “Ali babo spraviš v red ali čeznjo narediš črto in je ne poznaš več …” Prva se je zdela nemogoča, druge pa si ni mogel niti predstavljati. Poznala sta se, odkar sta vedela zase. Prvi poljub sta si dala menda že kot majhna otroka. Bila sta sošolca. V prvem in drugem razredu sta že hodila. Potem sta prenehala, ker so se fantki družili s fantki, punčke pa s punčkami. Pri dvanajstih sta začela zares in bila skupaj šest let. Razmišljal je že, kako jo bo po srednji šoli zasnubil. Zdaj pa to …
Kaj je sploh bilo groznega prejšnji večer. Govorila je neumnosti, pa ji je povedal, da govori neumnosti. Nič takega. A očitno je bilo nekaj takega … Sam s sabo je lahko bil iskren. Z mislimi je šel skozi vse, česar se je spomnil, a ni našel ničesar. Mogoče je bil malo preveč osoren. Kako naj ve, če mu noče povedati? …
“Kaj pa bi mi povedala, če bi se bila pripravljena pogovarjati z mano?” se je vprašal. Na pamet so mu prihajale povedi, ki mu jih je že govorila: Zakaj glumiš bad guya, če to nisi? … A ti veš, da postajaš vedno bolj bad guy? … Ne me prijemat, kot da sem predmet! … Misliš, da mi je bilo prijetno to poslušati? … Ni mi prijetno … Ne počutim se dobro … Ne poznam te več …
A kaj je govoril in počel on, ko mu je to govorila? Utrnilo se mu je, da bi poskusil na njun odnos in nase pogledati z njenega zornega kota. Še enkrat si je odvrtel neprijetne prizore … Ja, imela je prav; res je bil bad guy …
Ampak zakaj? Saj ni hotel biti. Nikoli ni namerno iskal problemov. Raje se je zabaval kot težil. Raje je delal, kar delajo drugi, kot kompliciral in si nekaj izmišljeval … “To je to!” se mu je posvetilo. “Vsi smo takšni z ženskami, zato sem tudi jaz. Moja se je pač uprla, ker je moja …”
Poved: “Ali babo spraviš v red ali čeznjo narediš črto in je ne poznaš več …” ni bila njegova. Je pa bila poved, ki bi jo vsak moški povedal drugemu, če bi se mu zgodilo, kar se je njemu – tudi on. A zakaj sta na voljo samo ti dve možnosti? Z obema je samo še bolj bad guy …
o
Poslal ji je SMS: Oprosti! Zvečer je šel na plac. Nje ni bilo. Prijateljem je rekel: »Bom uredil, samo daj mi čas! Počasi! Ne moreš tega na hitro …« Govoril je lepe stvari o njej, v upanju, da ji bodo prijateljice to povedale. Poslal ji je SMS: Lahko noč * in šel spat.
V nedeljo ji je pisal, da jo bo čakal na kissišču – to je bilo križišče, kjer sta se pogosto dobila in sta ga tako poimenovala. Ni prišla.
V ponedeljek sta se srečala na postaji. Prijateljici sta bili ob njej, da se je lahko skrivala za njima. Pogledal jima je čez ramo. »Tu pa mora biti nekaj lepega, da tako skrivata. O, pa res! …« In je šel dalje.
Ko sta začela hoditi, sta se pogosto igrala, da se ne poznata in drug drugega šele osvajata. Vsako srečanje se je tako začelo. Preigrala sta vse scenarije, ki sta se jih domislila. Tudi javno sta to počela in zabavala druge ali se zabavala nad osuplostjo neznancev, ki so mislili, da ju je vpričo njih zadelo kot strela z jasnega.
Obudil je to igro. Igral jo je sam, a ne brez učinka. Po nekaj dneh se je nehote nasmehnila. Odblokirala ga je. V petek jo je spet povabil na kissišče, in je prišla. Imel je namen zaigrati še en prizor, a mu je bilo takoj jasno, da ni čas za igro …
»Povej!« Povedala mu je, kar si je teden nazaj že sam povedal, in še kaj zraven: »Minilo me je veselje do tebe. Vsakič, ko sva šla z družbo, mi je bila muka. Ko sva bila sama, je še šlo. Potem pa je še to šlo k vragu … Zadnji teden je bil pa lep. Če bi še eno kislo spustil, bi te odpikala za vedno. To pa je bilo spet podobno tebi. Ne vem, zakaj si bil vmes tako nemogoč. Vem pa, da te bom odpikala, če boš spet.«
Povedal ji je, kaj se mu je pletlo po glavi, ko ga je dala na hladno. »Delal sem, kar so delali drugi. Vsi smo drug drugega kopirali, pa starce smo kopirali, pa je to nastalo. Ve tudi niste bile več takšne kot prej; začele ste se zapirati in imeti slabe dneve in biti skrivnostne in govoriti neumnosti. In potem smo bili mi še bolj bad guyi. Ne vem, zakaj. Nihče ni tako začel, potem pa je postalo navada. Tudi jaz sem počel nekaj, česar sploh nisem hotel početi. Šele ko si me sunila v rit, mi je prišlo v zavest.«
»V redu; te bom še kdaj …«
»Kaj to pomeni?«
»V tvojem jeziku? Da si babo spravil v red.«
»Kaj pa v tvojem?«
»Da sem spoznala novega fanta in mogoče bo kaj iz tega …«