Kaj, če pismenost upada zaradi vedno večje pismenosti? Zveni trapasto, a več ljudi, kot se šola, in dlje, kot se šolajo, manj je funkcionalno pismenih. Vedno večji delež diplomirancev ni zmožnih ne poglobljenega in večplastnega razumevanja napisanih besedil, ne pravilnega, smiselnega in jedrnatega pisanja, kaj šele povezovanja, primerjanja in povzemanja večih besedil. Poznamo primere nepismenih posameznikov, ki so se sami naučili brati in pisati, afroameriški sužnji celo naskrivaj, kljub prepovedi in kaznim. Nepismeni Čerok Sequoyah je prepoznal pomen pismenosti, iz nič ustvaril pisavo, ki jo je njegovo pleme tako dobro usvojilo, da so bili kmalu bolj pismeni kot okoliški Evroameričani. A dandanes, ko se skoraj vsi belci šolamo 13-18 let in so nam dobrobiti pismenosti na dosegu roke, je vedno več takšnih, ki ne razumejo niti preprostih navodil in ne znajo izpolniti obrazca, kaj šele da bi se bili zmožni potopiti v čarobne svetove leposlovja in potovati na krilih znanosti. Ne le, da tega niso zmožni, ampak niti nočejo …
Nekoč so se poleg bogataških otrok izšolali predvsem tisti, ki so že zamlada kazali izjemno ukaželjnost. Razlika je, če se šolaš zato, ker želiš, in si moraš za to prizadevati, ali zato, ker moraš, ker se od tebe pač pričakuje. Zdaj se najbolj izobrazijo tisti, ki imajo dober srednjeročni spomin, so delavni in vodljivi. Mnogi postanejo učitelji. Mnogi postanejo profesorji, dekani in rektorji tretjerazrednih, pa tudi drugorazrednih univerz. Nekateri pišejo učbenike: ne zato, ker bi se jim drugi zdeli tako slabi, ampak ker se jim splača – ker dobijo nekaj denarja in točke za napredovanje. Mnoge današnje učbenike so napisali funkcionalno nepismeni ljudje. Prelistajte kdaj te, ki jih uporabljajo vaši otroci, ali si jih oglejte v knjižnici ali knjigarni! Iz marsikaterega se enostavno ni moč učiti, ker je obupno napisan. Tudi strokovna in znanstvena dela mnogih profesorjev so en sam nič, namenjen ohranjanju položajev.
Knjig, časopisov in revij je vedno več, vedno več strani imajo, naklada pa pada. Knjigo lahko napiše in izda skoraj vsak. Ni važno, ali je dober pisec; važno je, da je dobro omrežen ali ima denar. Novinarji imajo vedno manj denarja in vedno težje poročajo iz prve roke. Povzetke agencijskih novic umetna inteligenca že zdaj piše enako dobro in hitreje od njih …
Skratka: bolj kot smo izobraženi in več kot napišemo, slabše kakovosti je napisano v povprečju. Povprečje vleče navzdol. Zgledi vlečejo. Izborna besedila ne izstopajo v dobrem smislu, ampak so čudna. Če smo navajeni brati besedila na jezikovni ravni rumenega tiska, nam kaj zahtevnejšega predstavlja težave. Če smo navajeni brati počez, da skozi gostobesedno nakladanje razberemo bistvo, nam pozorno branje jedrnatega besedila povzroča težave. Zato je takšnih besedil vedno manj.
Ni torej krivo medmrežje. Niso krivi algoritmi družabnih omrežij. Krivo je to, kaj (vedno bolj izobraženi) ljudje tam objavljamo in beremo. Medmrežje je orodje, kot nož, s katerim lahko otroku narežeš hrano ali bratu prerežeš vrat. Knjiga pa je orodje, s katerim lahko vodiš množice za nos v pekel ali za možgane v nebesa …