Mi smo kričali, žvižgali in peli,
kolesa so pod nami škripala.
Zagnani smo se sami sebi zdeli,
čeprav je množičnost nam nihala …
A oni? Oni pa samo stojijo;
ne grejo med ljudi, ki ni jim mar.
Policajev se na smrt lahko bojijo,
da s plačanci izvedejo darmar.
Briga jih, imajo dovolj:
»Krivce zaprite za uboj!«
Србија, земља херој …

Mi smo izgledali enotni sprva,
a smo razcepili se kot uran,
pod noge vestno si metali drva,
pozabili, kaj naš zares je plan.
A oni? Niso desni niso levi;
si Ceco pojejo in Đoleta.
Do konca priti hočejo zadevi:
da se poišče krivec – kdo je ta.
Stanje na mestu je boj;
molk izstreljen je naboj …
Србија, земља херој …

Brezveze je, da iščemo razlike;
na koncu vsi želimo isto stvar:
da na oblasti bi imeli like,
ki bi gradili strehe, ne utvar …
Preveč zadev ne zmorejo dojeti,
če za bogate ni, se kar ne da.
A hrbta stret' sto tisoč eni Greti
ne gre, ki tiho Novo leto ima …
»Iger je konec nocoj!«
Pije normale napoj
Србија, земља херој …