Šla je na sprehod. Nič posebnega; to ljudje počnejo med prazniki. Šla je v mestni gozd. To ni park, zares gozd pa tudi ne; kamorkoli greš, se v doglednem času konča. Veliko poti v njem je poznala. Ne vseh, a dovolj, da so jo neznane vedno pripeljale nekam, kjer je že bila. Manj uhojene poti so bile zametane z listjem, a ker je vedela, kje so, so se ji težko skrile. Sonce je že ponikalo za krošnjami, a tema je bila še daleč.
Zamislila se je in hodila na pamet. Vmes jo je premamila neznana potka, pa je skrenila nanjo, ne da bi o tem razmišljala. Poslušala je hrustanje listja in zmrznjene zemlje pod nogami ter tisto smešno šelestenje gozda potem, ko je listje že odpadlo. Počasna in hitra žolna sta ropotali vsaka po svojem drevesu. Nekje daleč, zdaj tu, zdaj tam, so rohneli avti. Znani in domači zvoki …
Misli so jo odnesle daleč stran od gozda, noge pa so jo še vedno prenašale po njem. Ubrala je drugo neznano potko, ki se je odcepila od prve, in tretjo, ki se je izkazala za slepo. Podrastje ni bilo gosto, zato je šla naprej. Naletela je na podrto drevo, ki je najbrž ležalo tam še od lanskega neurja. Veja in deblo sta izgledala kot klop z naslonjalom. Sedla je, da bi ju preizkusila. Bila sta udobna, zato je še malo posedela. Ko je začutila, da jo bo začelo zebsti, je krenila dalje.
Prišla je do poti, ki je ni prepoznala, in krenila po njej v eni od smeri. Sonce, skrito za vzpetino na južni strani gozda, so morali zakriti oblaki, ker se je naenkrat zmračilo. Na naslednjem križišču se je ustavila in razmišljala, kje približno je. Zdelo se ji je znano, a v mraku je bilo vse videti drugače. Usmerila se je po nevidnem soncu. Ni bila v skrbeh, a njene misli so se boljkone osredotočile na gozd.
Mrak se je gostil. Pot je bila kar široka in shojena. Vodila je v pravo smer, ter jo pripeljala na križišče s še bolj široko in shojeno. To je prav gotovo poznala, a zdaj ji ni prav nič zaigralo na strune domačnosti. Kot da so se drevesa premaknila ali celo prestavila, da bi jo zmedla …
Nekdo je hodil po poti. »Kaj pa je? A se ti je kaj zataknilo?« je vprašal.
»Ja. Ne vem, kje sem,« je odgovorila.
Iz mraka sta se izrisala starejši gospod in pes. »Imate luč? Izgleda, da je na nekaj stopil, ker šepa,« jo je vprašal.
Posvetila je s telefonom.
»Bi lahko, prosim, vi pogledali? Vam bom pridržal taco. Moje oči so na blizu fuč.«
Psu je potegnila vejico s trnom iz tace. »Rešeno!«
Starec jo je v zahvalo usmeril iz gozda. Izkazalo se je, da je na pravi poti, a še vedno ni vedela, na kateri. Telefon je ugasnila, da bi imela dovolj baterije, če bi jo vendarle ujela noč. Pot se je vlekla. Zdelo se je, da je gozd dvakrat večji kot sicer. Naletela je na podrto drevo, ki ga je prepoznala. A če se ni tudi to prestavilo, je bila še vedno sredi gozda. No, zdaj je vsaj vedela, kje je.
Ujela jo je noč. Že je vzela v roke telefon, da si posveti, ko je v daljavi zagledala luč. Nadaljevala je v temi, da bi bolje videla, kaj je. Izgledalo je kot hiša nekoliko stran od poti. A tam nikoli ni bilo hiše, vsaj ne da bi vedela. Posvetila je in šla bliže, da si ogleda to čudo. Prebila se je skozi podrast, in res: tam je bila hiša in nekdo je moral biti notri. Celo ograja je bila okoli.
Vrnila se je na pot. Prišla je na križišče, ki ga prav tako ni prepoznala, a zdaj jo je že usmerjala svetloba nad bližnjimi hišami in zvoki avtomobilov. Iz gozda ni prišla tam, kjer je mislila, da bo, ampak nekaj ulic naprej.
-
Naslednji prazničen dan je šla na sprehod s prijateljico. Naredili sta podoben krog kot prejšnjič, a po znanih poteh. Povedala ji je za hišo, ki se je vzela od nikoder, pa sta jo šli iskat – to pot po svetlem. Prehodili sta križišče, kjer je srečala starca s psom. Čez cesto podrtega drevesa pa kar ni in ni bilo.
»Če je leto in pol ležalo tukaj, ga zdaj med prazniki prav gotovo niso pospravili. Skreniti pa tudi nisva mogli. Ali je bilo drevo v mojem spominu drugje, pa sem takrat naletela na drugo drevo, podobno tistemu?« je vozlala svoje misli.
»Iščeva drevo ali hišo?« je vprašala prijateljica.
»Če je izginilo drevo, ki bi moralo biti, je malo možnosti, da bova našli hišo, ki je ne bi smelo biti …«
In res je bilo tako. To pot je poznala. Po njej je večkrat hodila. Ob njej nikoli ni bilo hiše, in je tudi zdaj ni bilo.
-
Kar nekaj časa je minilo, preden se je spet odpravila v gozd. Vstopila je nekaj ulic naprej, kjer je tisto noč izstopila. Gozd je pokrival sneg. To je pomenilo, da bi tudi oddaljena hiša morala izstopati med debli in podrastjo.
Res ni ves čas zbrano oprezala, ampak se je med hojo tudi zamislila, kot ponavadi. A kadar je s pogledom česala gozd, je ni bilo videti. Tudi podrtega drevesa ni bilo. In pot je ni pripeljala na križišče, kjer je srečala starca s psom (če ga je sploh srečala tam), ampak na drugo stran gozda, ki res ni velik …