Ste kdaj poslušali otroke med 'igro' na šolskem dvorišču ali v parku? Slišiš samo krike jeze, razočaranja, zagrenjenosti, strahu, nemoči, obupa … Nobenega veselja ni; vsi so v vojni z vsemi, nihče ničesar ne naredi prav.
Zakaj smo tako jezni, se sprašujete. Od kod nasilje med šolarji? Zakaj se sodelavci tako najedajo in hodijo drug čez drugega? Zakaj moški tepejo in pobijajo ženske? Zakaj marsikdo ne bi imel nič proti, če bi begunce in migrante zaplinjali? Zakaj se kmetje borijo, da bi lahko še naprej mučili živali? Zakaj ljudje dobijo ošpice, če jim omeniš novinarje, znanstvenike ali levičarje? Zakaj so najbolj odvratni, izprijeni, zagrenjeni, nesposobni, lažnivi, zločinski, hudobni in škodljivi politiki najbolj priljubljeni?
Zakaj mislimo, da je večina ljudi okoli nas bedakov, oni pa mislijo, da smo bedaki mi? Smo res bedaki ali se v družbi, kjer vladata takšno nezaupanje in sovraštvo, le obnašamo vedno bolj bedasto? Kdo ima prav? Ima sploh kdo prav?
Predaleč smo šli. Zašli smo, kot družba, že zdavnaj, pred rojstvom kogarkoli danes živega. Tepsti otroke … Preventivno tepsti otroke … Tepsti vse vpletene otroke … Tepsti otroke, tudi če niso krivi … Močno tepsti otroke: do krvi, do poškodb … Da bodo nekoč rekli: »Če me ne bi tepli kot bizona, danes ne bi bil to, kar sem!« Kar povsem drži …
Kadar ne tepemo otrok, se odrasli pogovarjamo: »Cigani so sami kriminalci. Treba jih je zapreti ali pobiti!« … »Begunci in migranti naj ostanejo doma in tam posiljujejo svoje ženske. Če rinejo k nam, pa naj se utopijo ali zmrznejo! Mi jih ne rabimo tukaj.« … »Pedri naj se ne kurčijo in ne paradirajo, ali pa naj se ne čudijo, če so tepeni! Kdo bo gledal pedra in travestita, kako se afna?« … »Muslimani se množijo kot zajci. Hočejo nas izriniti in uvesti šeriatsko pravo. In naše ženske hočejo. Itak so sami teroristi. Naj izginejo! V Evropi nimajo kaj iskati.« … »Ženska ne more biti šefica. Ženske so preveč čustvene. Kdo bo poslušal žensko, ko se ji sfrka, ko ima tisto svojo periodo? Ženska naj bo doma in skrbi za otroke in hišo, moški pa naj delajo, tako kot nekoč! To so si neke feministke izmislile, ki so tako grde, da jih nihče noče, potem pa nam solijo pamet, kako naj živimo. Naj jih nekdo pofuka, pa bo mir!« »Ti levičarji in komunisti pa naj bodo samo tiho, ki niso v življenju nič naredili z rokami! Samo govoričit znajo, pa še to tako zapleteno, da jih nihče ne razume. Oni bi jemali tistim, ki pošteno delajo, in dajali lenuhom in brezdelnežem. Vse v javna dela, pa naj ceste gradijo, da bodo vsaj za nekaj koristni!« …
Otroci to poslušajo, in potem tepejo cigane, tujce, pedre, muslimane, ženske in piflarje, ali pa drug drugega, če je naštetih premalo. Odraščanje je bojišče: tepeš, si tepen ali gledaš; zmerjaš, si zmerjan ali poslušaš; ustrahuješ, si ustrahovan ali upaš, da ne doleti tebe … Ko večkrat odigraš vse te vloge, si odrasel …
Ste kdaj poslušali otroke med 'igro' na šolskem dvorišču ali v parku? Slišiš samo krike jeze, razočaranja, zagrenjenosti, strahu, nemoči, obupa … Nobenega veselja ni; vsi so v vojni z vsemi, nihče ničesar ne naredi prav. In če se slučajno kdaj kdo razveseli dosežka sošolca, se ga zato, ker bo to njegovi skupini olajšalo premagati drugo skupino … Potem so tu laži in izdaje prijateljstev, simpatije, ki se zaljubijo v nekoga drugega, razdrte ljubezni in prevare … In učna snov, ki nima veze ne z znanji, ki bi jih nujno potrebovali med odraščanjem, ne z znanji, ki jih potrebujemo kot odrasli …
Gremo študirat, pa nas poučujejo ljudje, ki niso nikoli delali tega, kar učijo, obenem pa se obnašajo, kot da so požrli vso pamet tega sveta … Gremo delat, pa ne potrebujemo skoraj ničesar, kar smo se morali učiti … Delo je neumno, enolično, nepotrebno in nepomembno, obenem pa ga je preveč in vse je treba delati istočasno … Napredujejo nesposobneži, ki znajo lesti v rit nadrejenim … Če smo to mi, pa se naenkrat znajdemo na delovnem mestu, ki mu nismo kos … In se ga držimo, da tega ne bi kdo opazil ter zatiramo sposobne podrejene, ki bi nas z lahkoto nadomestili …
Denar je sveta vladar. Veljaš, kolikor imaš! Tako so rekli. Če delo nima smisla, ga ima vsaj denar … In ti delaš za drobiž, medtem ko nekateri tolčejo velike denarje na tvojih žuljih … Ko te ne morejo več kupiti, pa vzamejo migrante, ki ti zdaj prinašajo kavo in tvoji materi menjavajo plenice … Za takšno plačilo, da tega gotovo ne delajo dobro …
Vojna bo. Vremenu se bo zmešalo. Svet bo šel k vragu … Vladajo pa nam liki, ki se delajo, da je vse v redu … In mi to podpiramo, ker ne znamo drugega.
… Ali pa podpremo like, ki bodo razbili to nevzdržno politično korektnost, naredili kaos, pospešili konec in omogočili nastanek nečesa novega? Ja, bo uničenje. Ja, bo trpljenje. Tudi nam bo hudo. A morda nam bo – vsaj za trenutek – dana možnost narediti nekaj smiselnega, dobrega, pomembnega, nekaj, zaradi česar se bomo počutili živi in koristni, zaradi česar naše življenje prodajalca, voznika, uradnika, posrednika, čuvaja … ne bo samo sebi namen.
Nov 24, 2024