Številke, številke, številke … Vsak, ki ima pet minut časa, naredi svoj izračun, kako naj proizvajamo energijo, da bo poceni in zanesljiva. Ti izračuni so med seboj neprimerljivi. A vrlih računarjev to ne ovira, da ne bi drug drugemu očitali napak pri računanju in dokazovali, kako hudo se motijo vsi, razen njih. Najti je moč celo bisere, ki za nazaj dokazujejo, kako je bila TEŠ6 – kljub vsem napakam in krajam – najboljše, kar je bilo v danem trenutku na področju energetike možno izvesti.
Jedrska energija da ali ne … Če da, mali, srednji ali veliki reaktor … Če ne, plin, voda, sonce, veter in baterije (v nastajanju) … Referendum gor ali dol; javna občila so si zadala nalogo, da nas bodo obsedeno obstreljevala z dolgimi in izčrpnimi članki, prispevki in govorniki, naklonjenimi in nenaklonjenimi JEK 2, ki drug drugega izničujejo. Mi, neuko ljudstvo, smo zdaj ravno tako pametni, kot smo bili na začetku. Je pa vse bolj očitno, da tudi ti, ki nas razsvetljujejo, nimajo pojma. Njihovi izračuni so prav tako poljubni, kot izračuni bank, kakšna bo gospodarska rast v tretjem trimesečju prihodnjega leta ali ocene bonitetnih hiš, koliko je vredno kakšno podjetje ali država. Naša energijska prihodnost ni stvar izračunov in znanosti, ampak gole vere. “Za jedrsko energijo” je vera, “mali”, “srednji” in “veliki reaktor” pa posamezne ločine. “Za obnovljive vire” je druga vera, “voda”, “sonce in veter” ter “zmanjšanje porabe” pa njene ločine. Številke, s katerimi opletajo eni in drugi, pa so na ravni pojasnjevanja brezmadežnega posilstva mladoletnice in tega, kako sta na Noetovo barko prišli koali …
Kot verskim razlagam tudi vsem tem izračunom manjka umestitev v prostor in čas. Podnebne spremembe – s sušami, požari, poplavami, viharji, propadi pridelkov in posledično ovirami na dobavnih poteh – v njih ne igrajo nobene vloge. Okoljska cena rudnikov urana, litija in vsega drugega, kar je potrebno za uspešen energijski prehod, jim je španska vas. Prav tako jim je figo mar za nezadržni zaton ZDA in vzpon Kitajske ter vojne, ki ga bodo neizogibno zaznamovale in v katerih bomo še naprej sodelovali na strani zla – 'osvobajali' dežele, ki sploh niso naše. Niti sanja se jim ne, koliko elektrike bomo potrebovali čez 10, 15 ali 20 let, če bomo nadomestili fosilne vire z obnovljivimi, kaj šele, kolikemu deležu fosilnih virov se bomo pravzaprav odpovedali. Svoje izračune ujčkajo v inkubatorjih, kjer je vse jasno, predvidljivo in nespremenljivo na vekov veke amen …
Predpostavimo, da oblastniki popustijo pritiskom ulice in naročijo neodvisno raziskavo prednosti, slabosti in najverjetnejših stroškov gradnje JEK ter verodostojno oceno možnosti preskrbe z obnovljivimi viri. Bi nam to koristilo? Čisto nič. Bolje bi bilo, da si s praznimi listi papirja zakurimo žar in spečemo nekaj bučk, ob zobljanju razpravljamo, na koncu pa glasujemo, ali naj nas v bodoče razsvetljujejo razcepljeni atomi, naj raje zaupamo preizkušenim premogu, plinu in vodi, damo priložnost soncu in vetru ali pa se vrnemo k drvom in svečam. Karkoli izberemo, je enako prav in narobe. Če hočemo proizvesti dovolj energije za vzdrževanje civilizacije, bomo neizogibno sesuli naravno ravnovesje – ne glede na vir, ki ga izberemo. Če hočemo za silo ohraniti naravno ravnovesje, pa bi morali ta hip sesuti civilizacijo in uvesti elektrificiran zgodnji srednji vek – česar ne bomo storili. Vseeno je, ali začnemo graditi JEK2 ali ne. Ob izteku njene obratovalne dobe bosta svet in Slovenija v vsakem primeru povsem drugačna, kot sta danes. Kakšna bosta, pa ne more napovedati niti Baba Vanga …