Članek
Koliko znanosti je še v znanosti?

Znanost živi v slonokoščenem stolpu. Tu in tam se kakšno odkritje prelije v nekaj, kar moramo kupovati, da so lahko bogati še bolj bogati. Kaj se dogaja z vsemi ostalimi odkritji, pa je skrivnost, ki je niti znanosti ni uspelo razvozlati …

Objavljeno Oct 07, 2024

Znanost živi v slonokoščenem stolpu. Tu in tam se kakšno odkritje prelije v nekaj, kar moramo kupovati, da so lahko bogati še bolj bogati. Kaj se dogaja z vsemi ostalimi odkritji, pa je skrivnost, ki je niti znanosti ni uspelo razvozlati …
Na svetu je dobrih 23.000 univerz, torej nekaj 100.000 fakultet z laboratoriji, inštituti in raziskovalnimi središči, kjer več milijonov asistentov, profesorjev in raziskovalcev po tekočem traku nekaj raziskuje in o tem piše strokovne članke. Te članke skušajo objaviti v čimbolj imenitnih strokovnih revijah. Brez neprestanih raziskav in objav nimajo možnosti napredovanja, lahko pa tudi izgubijo službo.
Več let nazaj so nas javna občila razsvetlila, da je večina znanstvenih objav navadnim smrtnikom tako rekoč nedosegljiva. Dostop do strokovnih revij je namreč plačljiv – za oderuško ceno, ki si jo lahko privoščijo plačati le najbogatejše zasebne visokošolske ustanove. Tam imajo dostop do najsodobnejše znanosti tudi bogataški študentje, medtem ko ga na večini običajnih univerz nimajo niti strokovnjaki, ki v njih objavljajo svoja odkritja …
Javna občila po svoji stari navadi niso vrtala v to težavo, niti nas niso seznanjala z napredkom ali nazadovanjem pri njenem reševanju. Ko so se najadikovali, so preskočili na novo težavo, jo obdelali in zavrgli, in to počnejo še danes. Kaj se je torej z znanstvenimi raziskavami, članki in revijami dogajalo zadnja leta? O tem je Univerzitetna knjižnica Maribor pripravila okroglo mizo Posledice lažne znanosti v družbi in kaj lahko glede tega storimo. Okrogla miza seveda ni bila okrogla miza. Dve moderatorki sta postavljali vprašanja trem govornicam, na koncu pa sta dovolili obiskovalcem, ki nas je bilo malenkost več, da tudi sami kaj vprašamo ali povemo. Predtem pa so nam pokazali film o stanju stvari, ki bi ga lahko označili kot “dokumentarni triler”.
Ogromno se je zgodilo svetu znanosti v zadnjih letih. Visokošolske ustanove rastejo kot gobe po dežju – tudi pri nas. Študentov je vedno več, torej je več tudi asistentov in profesorjev. Več je raziskav in člankov. Več je strokovnih revij, v katerih so objavljeni, in strokovnih srečanj, na katerih so predstavljeni. Objave in udeležba prinašajo točke. Koga briga, če so članki nerecenzirani, revije pa urejajo in srečanja pripravljajo ljudje, ki o znanosti nimajo pojma in jih tudi ne zanima. Oni dobijo denar, strokovnjaki dobijo točke. Dogaja se nekaj podobnega kot v umetnosti, ko 3 umetniki iz 3 držav pripravijo 3 mednarodne umetniške festivale, na katerih nastopijo vsi 3, občinstva je 3-krat več kot njih, račun pa plačamo vsi davkoplačevalci.
Ne gre le za to, kaj vsi ti akademski 'raziskovalci' raziskujejo. Vprašanje je tudi, kako raziskujejo. Kot so dokazali resni raziskovalci v 'dokumentarnem trilerju', mnoge kvazi-znanstvene članke sestavlja umetna inteligenca. Ko so jih secirali, niso niti dajali vtisa, da za njimi stoji resno delo. Nobenega smisla niso imeli. Razkrinkal bi jih že povprečen gimnazijec. Profesorji, ki so jih 'napisali', pa predavajo študentom – ki se za svoje seminarske, diplomske in podiplomske naloge poslužujejo podobnih postopkov …
Navsezadnje so že resne in dobro narejene raziskave pogosto brezvezne. Če je raziskovalni vzorec premajhen in nereprezentativen – kar skoraj vedno je, ker za spodobnega ni denarja –, nima smisla, da je sploh kdo kaj delal. Smisel bi imelo, če bi bila to pilotna študija, ki bi ji sledila prava raziskava. A mnoge raziskave ostanejo takšne – na ravni nalog, ki jih pišejo študentje in so skoraj vse po vrsti za v smeti. Važno je, da se dela, da se o tem napiše nekaj, kar izgleda kot strokovni članek, da se ta objavi nekje, kjer ga ni mogoče videti, da se za to dobi točke, napreduje, ima dobro plačo in visok družbeni položaj.
Zadnji del okrogle mize, ki je bil še najbolj podoben okrogli mizi, je začinil obiskovalec, ki nas je zasul s kopico mašil, med njimi pa okaral znanstvenike, zakaj se ne borijo proti rabi mesa, če so sami odkrili, da je škodljivo. Svoji trditvi v prid je površno navedel nekaj člankov, ki po verodostojnosti bolj ustrezajo temu, kar danes znanost je, kot temu, kar bi morala biti. A bistvo je zadel. Rdeče meso je po verodostojnih znanstvenih dognanjih za človeško zdravje v najboljšem primeru nepomembno, v najslabšem pa škodljivo. Če k temu dodamo samo okoljsko škodo (in prezremo trpljenje živali), bi se morali znanstveniki proti govedoreji, svinjereji in reji drobnice boriti vsaj tako enotno, kot se borijo za upoštevanje podnebnih sprememb. Zakaj se ne? Ker jim rdeče meso tekne in sami sebi ne verjamejo? Ker so plačani, da podpirajo naše – in svoje lastno – zastrupljanje? …
Koliko znanosti je še v znanosti?

#GregorHrovatin #za-misli #Kolumne #Znanost #univerzavmariboru #univerza #strokovnosrecanje #StrokovnaKonferenca #strokovniposvet #ZnanstvenaKonferenca #MednarodnoZnanstveniPosvet #Znanstveniki #Slovenija #Evropa #Svet