Zanimalo me je, v katerih športih se na paralimpijadi tekmuje in kakšne so kategorije. A globje kot sem brskal za podatki, bolj so bili izmuzljivi …
Za začetek: paralimpijada nima z olimpijado ničesar, razen da se po njej zgleduje in se je prilepila nanjo. Zasnovali so jo drugi ljudje, ogenj pa se nosi iz Anglije. Drugič: paralimpijada ni edino tekmovanje za ljudi s posebnimi izzivi, ki se zgleduje po olimpijadi: na primerljivi ravni obstajata tudi specialna olimpijada (za ljudi z motnjami v duševnem razvoju) in olimpijada za gluhe. Iz tega izhaja, da paralimpijada (tretjič) ne zajema vseh športov, v katerih tekmujejo ljudje s posebnimi izzivi, niti vseh izzivov.
Da pa bi bila zmeda še večja, obstajajo razredi. Športniki tekmujejo ločeno glede na to, ali so gibalno ovirani, (skoraj) slepi ali imajo motnje v duševnem razvoju. Dodatno pa je vsak šport razdeljen še na razrede po stopnjah invalidnosti in kombinacijah teh stopenj. Iskal sem preglednico, ki bi mi pojasnila, v čem se sploh tekmuje in kakšne so kategorije, pa je nisem našel – kot da paralimpijski komite skriva te podatke. Moč je najti razlago razredov in seznam skupin športov (npr. paraatletika, paraplavanje, … brez posameznih panog), ne pa obojega skupaj. Res je objavljen seznam vseh tekmovanj pariške paralimpijade po skupinah športov po dnevih. A če bi se hotel dokopati do podatka, v katerih panogah se je dalo dobiti medalje, bi moral pri vsaki skupini športov klikniti na vsak tekmovalni dan s finalnimi tekmami, si izpisati posamezne panoge in se nato vreči v raziskovanje, kaj pomenijo šifre invalidnosti pri vsaki od njih. Priročnik o določanju razredov obsega 183 strani. Preprost člančič o športih ljudi s posebnimi izzivi torej zahteva malodane raziskovalno novinarstvo.
Vsekakor pa bi moral biti raziskovalni novinar, če bi hotel razumeti, kako in zakaj so ti razredi nastali, neki drugi pa ne. Razlike med nekaterimi so namreč takšne, da jih lahko z gotovostjo določi zgolj zdravnik. V bocci obstajajo 3 razredi invalidnosti (x 2 spola) – BC1, BC2 in BC4, ki na povsem enakem igrišču počnejo povsem enake reči brez pripomočkov (te imajo pri BC3). Na drugi strani pa npr. ljudje z downovim sindromom nimajo svoje kategorije, čeprav njihove mišice očitno in dokazano delujejo drugače od mišic ljudi brez downovega sindroma. In zakaj je tudi v športih (boccia, jahanje, lokostrelstvo, streljanje, …), kjer spol res ni dejavnik, ženskam onemogočeno tekmovati z moškimi in jih premagovati?
Vse skupaj sumljivo spominja na kuhinjo, kakršne poznamo iz okoliščin, ko se v istem loncu znajdejo politične stranke, poštni nabiralniki, poslovne skrivnosti in vreče denarja, zunaj pa ostanejo razlaščeni državljani, zaščitena območja, civilna družba in javna razprava. Nič čudnega, da je jemanje nedovoljenih poživil zgolj ena izmed paralimpijskih panog v goljufanju …
A kako to rešiti? Kako narediti športna tekmovanja za ljudi s posebnimi izzivi preprosta in pravična? Katere športnike združiti in katere panoge razdeliti? …
Šport je iz leta v leto bolj tekmovalen in manj sodelovalen. Mnogi današnji nepoklicni tekmovalci in celo nedeljski športniki trenirajo več in bolj zavzeto, kot so nekoč olimpijci. Več je tudi nedovoljenih poživil in poškodb. V športih, kjer je lepota nekoč prevladovala nad zapletenostjo, danes šteje samo še zahtevnost in brezhibnost izvedbe. Ne sodeluješ iz veselja do gibanja in igre, ampak tekmuješ, da bi zmagal, dobil medaljo, prišel v finale ali vsaj izboljšal državni ali osebni rekord. Če ti na nekem tekmovanju ne uspe nič od tega, si poraženec in se tudi počutiš tako, ne glede na izkušnje in nove prijatelje, ki si jih pridobil.
Morda bi tudi tu morali pričeti z vključevanjem: se pomešati, igrati, si pomagati in se zabavati; poskusiti kljub dvema delujočima nogama priti na cilj z eno in berglami, s prijatelji odigrati partijo golbala s prevezanimi očmi, iti na izlet s kolesom na ročni pogon ali odplesati tango v popolni tišini, zmagovanje za vsako ceno pa prepustiti grebatorjem. Morda bi prav to vrnilo veselje do gibanja ljudem, ki so ga opustili, ker so jim dali trenerji prijazno vedeti, da v klubu niso zaželeni, ker nimajo dovolj zmagovalnega telesa ali duha. In morda bi se začeli gibati tudi tisti, ki tega veselja nimajo, če ne bi nihče od njih pričakoval, da se spotijo, izdihnejo in potem tri dni umirajo od bolečin v mišicah.