Članek
Safari po kolesarski stezi

Nekaj tednov vsak dan s kolesom po šestih kilometrih podeželske kolesarske steze … Le kaj se človeku lahko zgodi? … Le kaj se mu ne more? …

Objavljeno Aug 25, 2024

Nekaj tednov vsak dan s kolesom po šestih kilometrih podeželske kolesarske steze … Le kaj se človeku lahko zgodi? … Le kaj se mu ne more? …
Med Dolnjo Počehovo in Zgornjo Kungoto je kolesarska steza. Izgleda kot kolesarska steza. Povečini je asfaltirana in ima po sredini črtice. Uporablja se kot kolesarska steza … Pa tudi kot sprehajalna, mopedistična, skirojska, rolerska … A naj vas to ne zavede! Res je kolesarska steza. Zgrajena naj bi bila do konca leta 2023. Ali je tudi bila, ne vem. Podatka o slavnostnem odprtju nisem zasledil. Vsekakor pa je zdaj že bolj v fazi razgradnje kot izgradnje …
Po tej stezi sem, z dvotedenskim premorom, dva poletna meseca kolesaril skoraj vsak delovni dan. Ja, pokrajina levo in desno je lepa. Tu in tam sem si jo drznil pogledati …
Ob kolesarski stezi namreč poteka neprestana izgradnja in razgradnja regionalne ceste Dolnja Počehova–Zgornja Kungota, strokovno imenovana “rekonstrukcija”. Lahko bi ji rekli tudi “instalacija” ali, še bolje, “performans”. Videti je namreč, kot da se delavci igrajo gradnjo. Ni jim mogoče očitati, da ne delajo. Ravno nasprotno; delajo dosti dosti preveč … V času, ki ga kitajski gradbinci potrebujejo, da zgradijo 300 km proge v Tibet, oni teh 6 km kar naprej asfaltirajo, barvajo, dosipavajo, luknjajo, označujejo, prekopavajo, ravnajo, razbijajo, spodkopavajo, valjajo, … – v poljubnem vrstnem redu, včasih tudi abecednem.
To seveda ne pomeni samo delavcev, orodja, vozil in strojev na kolesarski stezi, ampak se celoten performans pogosto razširi obnjo, nanjo in pod njo. Še vesel sem bil, če je šlo za kaj večjega in nepogrešljivega. Večje težave so mi povzročale majhne, skoraj neopazne instalacije oziroma spremembe na ovirah, ki sem se jih že navadil.
Nekoč so tekom dneva poglobili makadamski dovoz do neke hiše. 2-3-centimetrski robnik spredaj in zadaj je postal 7-8 centimetrski. Zračnica je rekla: »Bum!« Izučilo me je. To namreč ni bil edini robnik, ki je tekom mojih dnevnih migracij spremenil višino, a naslednjih nisem spregledal. Tudi na videz pozabljene zaplate makadama na sicer zgledno asfaltirani stezi so rade nepričakovano spremenile globino, gramaturo in trdnost …
Drugič sem se zjutraj peljal po že lep čas dokončanem odseku, zvečer pa me je namesto njega pričakal 100-metrski jarek. Čez dva dni je bil zasut, še dva dni kasneje pokrit z asfaltom, črtic pa mu do zdaj še niso vrnili. So pa tam čez cesto in sveže asfaltirano stezo izkopali poševni rov, najbrž vanj nekaj vtaknili in ga spet zasuli. In nazadnje, ko sem šel tam mimo, so v zelenici med to zaplato in cesto kopali – jarek …
Nekje drugje so nekega dne izkopali 150-metrski jarek med kolesarsko stezo in reko, zemljo pa zmetali na stezo. Čez 2 dni so jo vrnili, steza pa je odtlej na tistem mestu udrta in razpokana.
Najbolj pestro dogajanje pa se je v času mojih obiskov te medkrajevne turistične znamenitosti odvijalo na odcepu za Spodnjo Kungoto. Sprva sem moral prečkati asfalt (prvo plast), potem makadam, potem pol asfalta in pol makadama, potem končno cel asfalt (obe plasti), za posladek pa so vanj 2 dni po strditvi vrezali 30-centimetrski jarek in ga dan kasneje spet zalili z asfaltom.
Vsemogočim talnim oviram je treba dodati tudi “prometne policaje”. Tako sem sebi v zabavo poimenoval neštete znake za prepoved vožnje kolesom (glava) in za čelno zaporo (roke), ki so v vse smeri obrnjeni stali, sloneli in ležali po kolesarski stezi okoli cestnih odcepov in izvozov, vsakič drugje in drugače.
Cesto gradijo od septembra 2022. Končana bi naj bila do konca leta. A kolikokrat je bila vmes že zgrajena in razkopana, najbrž ne šteje nihče …
Vse našteto se je dogajalo na kolesarski stezi. Spremembe na cesti, ki je tudi uradno še v gradnji, so bile dosti večje in pogostejše, a jih nisem podrobno spremljal, ker sem pazil, kje vozim. Vsekakor težko rečem, da je cesta zdaj kaj bolj zgrajena, kot je bila pred 2 mesecema. Ponekod je bolj, ponekod manj, ponekod pa je bila vmes bolj ali manj. Skratka, čas na tej cesti teče v vse smeri …
Včasih je bilo zoprno. Pogosto se mi je zdelo zabavno. Nekoč sem tekmoval z avtobusom. Jaz sem slalomiral med “policaji” in skakal čez robnike, njega so upočasnjevale luknje v makadamu in semaforji za enosmerni promet. Prehitel me je šele po 3 km …
Po drugi strani pa ni zabavno. Cesta se gradi z državnimi in evropskimi sredstvi. To je naš denar. Vsi smo plačali 12 plasti asfalta namesto 2 ter 10 izkopov in zasutij namesto 1. Vsi, ki smo se tam vozili, smo zapravljali čas, ko bi lahko bili še na začetku ali že na cilju poti. Zakaj? Da lahko vsak izvajalec dobi plačilo za izkop in zasutje gradbene jame, ki jo naslednji čez 2 dni spet razkoplje? Kdo zaradi tega več zasluži? Kako se počutijo delavci, ki so položili asfalt, dan zatem pa gledajo druge, kako ga razbijajo, medtem ko se ga vozijo polagat malo naprej, kjer so ga bili pred pol leta že 2-krat položili? Kako se počutijo domačini, ki že 2 leti doživljajo déjà vu? Kako to, da se domačini ne razjarijo in ne gredo s traktorji po avtocesti v Ljubljano razkopat zelenic okoli skupščine? …
Ja, vsak dan nekam in nazaj po vaški kolesarski stezi je lahko pustolovščina …

Vir slike: Lokalec.si.

#GregorHrovatin #za-misli #Slovenija #Kungota #gradnje #Cesta #KolesarskePoti #KolesarskePovezave #DeloNaCesti #RazvojPodeželja #turizeminšport #UmetniškaInstalacija #Performans #Kolumne