Življenje nas, ki tako ali drugače štrlimo iz povprečja, je težko. A v dveh ozirih nam je lahko. Ko naletimo na povprečneže, točno vemo, kaj lahko pričakujemo in kako se je na to najbolje odzvati. In ko naletimo na štrleče iz povprečja, z njimi neprimerno lažje shajamo, tudi če nam je skupno le to, da nismo povprečni.
Je pa vprašanje, kako dolgo bo to še trajalo. Vedno bolj pomembno se zdi, da pripadaš neki skupini, odnosi med temi skupinami pa so vedno bolj na nož. Sporazumevanja skoraj ni več; je le še kreganje in dokazovanje, da imajo tvoji prav. Tudi med štrlečimi so nepremostljivi prepadi …
New agerji-teoretiki zarot počasi prevzemajo oblast nad mnogimi oblikami odstopanja od povprečja. Naj gre za kmetovanje brez umetnih snovi, za odnos do narave, hrane, znanosti in tehnologije, nakupovanja, uporabe odpadkov, do vzgoje otrok, LGBT+ skupnosti, beguncev, tujcev in priseljencev, do javnih občil, prava, države in kapitalizma nasploh, ali za prostočasne dejavnosti – vedno več čudakov je vedno bolj okuženih z new agem in teorijami zarot. Ta skupnost vedno bolj očitno postaja drugo povprečje, ravno tako ozkogledo, predvidljivo in sovražno do vsega in vseh drugačnih. Med njimi se krešejo le še mnenja o tem, ali je Zemlja okrogla ali ravna in kateri guru bi bil najboljši “führer”, v vsem ostalem pa so “ein reich, ein volk” …
Posledično imamo resnično štrleči vedno manj sogovornikov. Še ti so v svojih načinih življenja in pogledih na svet pogosto tako izrazito drugačni od nas, da je sporazumevanje težko, nabor skupnih tem pa skrajno omejen. In niti ne trudimo se, kajti če nam je kaj skupno, nam je to, da nimamo ne želje ne potrebe pripadati katerikoli brezumni in po fašizmu dišeči skupnosti …
A naše muke so vendarle sladke v primerjavi z mukami, ki jih trpijo tisti osnovni povprečneži: beli, domorodni, poročeni, za nedoločen čas zaposleni, govejemuzični, pijani in mesojedi kristjani z bogato razvejano mrežo sebi enakih prijateljev, sorodnikov, sodelavcev, sosedov in znancev, ki v prostem času kot stekli bezljajo na slikovite izlete ali zdaj pri tem zdaj pri onem vržejo meso na žar, medtem ko se naraščaj hladi v lastnoustno napihnjenem ali lastnoročno vkopanem bazenčku z dvomljivo kakovostjo vode. Ja, ti ljudje zares trpijo – ker new agerji-teoretiki zarot in drugi nepovprečneži obstajamo, živimo, kot živimo, izgledamo, kot izgledamo, mislimo, kar mislimo, in govorimo, kar govorimo. Res se sami pospešeno navzemajo mnogih teorij zarot, tudi tistih najbolj prismuknjenih o lažnivi znanosti in svetovni vladi, ki nas nameravata iztrebiti, medtem ko nam pridigata o rodnosti. A new agerji s svojo meditacijo, jogo, naklonjenostjo do živali in šamanskimi plesi v sarijih kljub nekaterim skupnim brezumnostim njihova krščanska srca še vedno obarvajo v črno. Še bolj trpijo zaradi tega, ker po njihovi domači, najlepši in najboljši zaplati asfalta in tlakovcev hodijo LGBT-jevci, begunci, tujci in priseljenci. Ne le da hodijo, ampak govorijo, mislijo, izgledajo, živijo ter včasih celo plešejo – in to ne na harmoniko …
Imel sem priliko nekaj dni preživeti v skupini takšnih slovenskih povprečnežev. Takoj so se našli med sabo, vrgli na mizo pijačo, si razparali ušesa s harmoniko, ob kavici pa udrihali čez permisivno vzgojo in pomanjkanje avtoritete ter v isti sapi pripovedovali zgodbice o tem, kako so se kregali z učitelji svojih otrok in ravnatelji ter jim grozili z odvetnikom. Seveda sem jim šel na živce: s pojavo, z ravnanjem, vedenjem in skoraj vsem, kar sem izrekel. Še bolj bi jim šel na živce, če bi vedeli, da sem veročrtnež, a te teme nismo odprli. Pravzaprav smo vsako temo, ki smo jo odprli, tudi hitro zaprli; prepad je bil prevelik in vse besede so padle noter … Moje vegetarijanstvo so začuda pustili pri miru, res pa mi niso ne pripravljali ne servirali hrane, sicer bi bilo brez dvoma drugače. To se je videlo zadnji dan, ko so na žar vrgli izključno meso, da zame ja ne bi bilo na voljo nič užitnega …
A neprimerno bolj od mene jim je šla na živce oseba muslimanske vere, ki si je z njimi delila prostor, dihala isti zrak, jedla z istim priborom ter imela prisrčne odnose z nedolžnimi slovenskimi otroci in celo nekaterimi izdajalskimi odraslimi. Oh, kako so trpeli, ko so to gledali! In oh, kakšen izpad so imeli, ko niso več mogli krotiti prezira in sovraštva za prozorno in krhko fasado pregovorne slovenske pridnosti, dostojnosti, odprtosti in prijaznosti, ki so jo ves teden opevali drug drugemu! …
In oh, kako lepo mi je bilo biti drugačen – veteran samotnih bojev proti hordam povprečnežev – in se v tem sporu postaviti na pravo stran! Kako lepo mi je bilo, ko se je žrtvi izpada povrnil žar v oči in nasmeh na obraz! Kako lepo mi je bilo, ko so storilci gledali v tla, kadar sem šel mimo njih! Takšni trenutki odtehtajo vse muke, ki jih povzročajo povprečneži. Za takšne trenutke se živi …