Muzej norosti stoji na koncu sveta – kot pritiče ustanovam za ljudi, ki se jih hoče družba za vse večne čase znebiti. Ker se ima za civilizirano, jim ne nameni milostnega strela, temveč jih ubija počasi, iz ure v uro, iz dneva v dan, iz noči v noč, iz leta v desetletja …
Liki, kakršni se med vojnami zaposlujejo v taboriščih, obstajajo tudi v času miru. Takrat se lahko zaposlijo kot varuhi, negovalci, oskrbniki, delovni terapevti, mengeleji ali eichmanni v zavodih za izločene. Ko se upokojijo, jih nadomestijo njihovi učenci, ki so jih sami uvedli v delo in jih naučili vsega, kar znajo. Ko se zavod zapre – kar se je v Sloveniji zgodilo zgolj z Zavodom za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate (in naredilo prostor Muzeju norosti) –, stanovalce preselijo v druge zavode, delavci in njihov način dela pa potujejo z njimi. Ko se zavod deinstitucionalizira, stanovalce počasi selijo iz gradov v stanovanjske skupnosti, delavci pa se vanje prezaposlijo. Vse ostane v družini …
Vse bi ostalo v družini, če med taboriščnimi delavci ne bi bilo žvižgačev, med zaporniki pa uspešnih beguncev v vzporedno, to je našo resničnost. Vse bi ostalo v družini, če ne bi bilo Muzeja norosti, ki je v gradu na koncu sveta razstavil družinske slike, ključe pa za spremembo uporabil za odklepanje …
-
Muzej norosti ni muzej. Je izvrsten ljubiteljski poskus ohraniti pred pozabo ljudi, že od začetka namenjene pozabi, in ravnanje z njimi, ki naj ne bi nikogar zanimalo.
Muzej norosti me je spomnil na muzejčke Soške fronte, ki so jih polna podstrešja in prizidki posoških domačij. Ne na prvi pogled. Muzej norosti je grad z velikimi sobanami. Tista žalost od predmetov, ki so jo uspeli ohraniti in iztrgati pozabi, jih nikakor ne zmore napolniti. V posoških hišnih muzejih pa je vse majhno in do zadnjega kotička zapolnjeno z vojaško kramo. A vzdušje je isto: vse te prostore preveva neizbežna groza, groza neizbežnosti … Kaj je huje: biti vojak v rovu, ki počasi izgublja tovariše in prste na nogah, a se bo nekega dne morda vrnil domov in objel svojce, ali človek, ki so se ga svojci odkrižali ter počasi izgublja tovariše in spomine na življenje izza zidov norišnice, ki ga ne bo nikoli več doživel?
-
Muzej norosti ni muzej norosti. Je muzej nekdanje norišnice na Tratah.
Deležen sem bil osebnega vodenja po muzeju, kajti na vroč sobotni dopoldan sredi poletja sem bil edini, ki se mu je zahotelo težkih vsebin in se je odzval e-vabilu na vodeni ogled. Vodila me je kustosinja, edina zaposlena. Vsi drugi so 'graščaki' Trat v svojem prostem času. Tudi to je podobnost, ki jo ta muzej deli s tistimi v Posočju.
Zaradi pretežno ljubiteljske narave in temu primernih dotokov denarja to tudi ne more biti pravi, polnokrvni muzej norosti, ki bi: seznanjal javnost z duševnimi motnjami in boleznimi, predstavljal zgodovino in sodobnost odnosa do neumnih, norih, neprilagodljivih, drugačnih pri nas in v tujini; razgrinjal dobrobiti in stranpoti strokovne obravnave. Takšen muzej bi bil vsekakor dobrodošel. Grad na Tratah je primeren zanj. Z zanesenjaki, ki te vsebine redno odpirajo, ozaveščajo javnost in sodelujejo v tozadevnih strokovnih razpravah, lahko Muzej norosti nekega dne zares postane muzej norosti …
-
Muzej norosti ni muzej. Je zbirka: predmetov, zavrženih kot smeti; dokumentov, ki se jih odgovornim ni zdelo vredno niti uničiti; pričevanj iz vzporedne resničnosti; in ključev. Ravnanje z ljudmi je bilo prepuščeno svobodni presoji izvajalcev, stvari pa so bile vedno pod ključem, včasih pod več ključi …
Kot vsaka spodobna norišnica je imel tudi Zavod Trate sobo za umirjanje. Če odštejemo podboje vrat, je bila do višine dveh metrov obložena z blazinami. Nedosegljivo okno nekje pod grajsko visokim stropom je bilo zagrnjeno z zaveso. Zakaj bi divjaki prestajali osamitev v svetlobi, če jo lahko trpijo v temi? …
Biti stanovalec Zavoda Trate ni bilo vedno enako grozno. Na začetku, po 2. svetovni vojni, ko so pravi graščaki odšli, so bili prebivalci gradu boljkone velika skupina Tratčanov. Prosto so hodili okoli, pomagali na kmetijah, sami kmetovali, izdelovali in popravljali stvari – kar so pač znali iz prejšnjega življenja ali se naučili v novem. Zanje so skrbele okoliške ženske, ki so imele v zavodu službo in s tem denarno samostojnost. Nato so prišli strokovnjaki. Postavili so zid (ne, ni srednjeveški; graditelji še živijo), prepovedali norcem delati, ker je to izkoriščanje ubogih ljudi, ter jih nabasali z zdravili, da se jim od vse te strokovnosti ne bi do konca zmešalo. Da se jim ne bi zmešalo od brezdelja, so jim delovni terapevti predpisali izdelovanje slik, kipcev, razglednic in druge krame. Kar je bilo uporabnega, so prodali, ne da bi ustvarjalci od tega dobili kak cent. So pa dobili kakšen cigaret, ki je bil v zavodu glavna valuta. Seks z varuhom je bil vreden tri cigarete …
Marsikaj od tega me ne preseneča. Tako še danes delujejo varstveno-delovni centri za ljudi s statusom invalidnosti, v katerih ti ljudje za žepnino nekaj 10 € izdelujejo brezvezno kramo, ki se kasneje prodaja v invalidskih trgovinah in na stojnicah, ljudje pa jo kupujejo iz usmiljenja. A izdelujejo, režejo, zvijajo in zlagajo tudi druge reči – tovarnarjem so za marsikatero opravilo cenejši od strojev …
Čeprav so med ropotijo našli veliko nočnih omaric, so iz pričevanj in fotografij izvedeli, da jih stanovalci niso imeli, razen če si jo je kdo kupil. Enostavno niso imeli ničesar, kar bi bilo njihovo in bi zato moralo biti pri roki. Poleg tega so bile spalnice podnevi pod ključem; kdo pa bo lovil norce po vseh teh prostorih …
V vsakem poštenem muzeju se te nekatere reči dotaknejo bolj kot druge. Vedel sem, kaj lahko pričakujem od obiska v Muzeju norosti, zato me ni tako presunil kot koga, ki ne pozna vzporednega sveta, v katerem živijo ljudje s statusom invalidnosti. Zares presunila pa me je soba z 9 posteljami in nočnimi omaricami. Med posteljami je prostor za oskrbovalni voziček, in v sobi ni ničesar drugega.
Zakaj me je presunila? V natanko takšnih spalnicah za 4-8 ljudi še dandanes spijo invalidi in njihovi spremljevalci, ko gredo na počitnice. Nočne omarice so morda večje, med njimi je moč najti polomaro s policami, v kakšnem kotu pa celo pravo garderobno omaro, ni pa nujno. Med posteljami je prostor za invalidski voziček, ki je večji od oskrbovalnega. Tudi sam sem kot spremljevalec pogosto spal v teh spalnicah, poslušal različne odtenke smrčanja, škrtanja z zobmi, govorjenja v spanju, prošnje za pomoč pri tešenju žeje, pokrivanju ali opravljanju male potrebe, in budilke, ko je bilo treba nekoga obrniti. Prenašal sem poltemo in nenehno prižiganje luči, prihode spat in zbujanja, občasne stiske, ki so zahtevale pogovor, ter redne sprehode na stranišče. Nisem se naspal. Nisem se spočil. Nisem se navadil … V Muzej norosti sem prišel naravnost s takšnih počitnic – ki so za nekatere ljudi s statusom invalida nekaj najlepšega, kar se jim zgodi v življenju …
-
Muzej norosti ni muzej norosti. Je Muzej norosti ljudi, ki delajo z norci.