Popevkarji so posebna pasma umetnikov. Ko – še nekoliko smrkavi – začnejo pretapljati svoja življenja, misli, čustva in razpoloženja v besedila in glasbo, so odlični. Nato jih dobi v roke resna založba, in pod njenim okriljem nemudoma izstrelijo rafal svojih najboljših pesmi. Ponavadi sledi še kak dober album ali dva, med katerima se najpomembnejša popevkarja skregata in eden od njiju zapusti skupino. Sledi slab album, po katerem se skupina pobere in posname še enega kolikor toliko dobrega. Kar sledi, pa je bolj ko ne plutje na stari slavi.
Seveda obstajajo svetle izjeme, ki ustvarjajo uspešnice več desetletij, nekateri skoraj do zadnjega diha (npr. Mercury, Cohen in Bowie). A zanje je značilno, da se njihova glasba spreminja in skače iz sloga v slog (npr. Madonna in Swift), pogosto celo ustvarja nove sloge (npr. Beatli in Kreslin). Prav tako se spreminjajo zasedbe, v katerih igrajo, občinstvo, ki jih posluša, in okoliščine sveta, ki ga opevajo (npr. Balašević). Popevkarji, ki ostanejo zvesti slogu in vsebinam svojih prvih uspešnic, pa kot po pravilu ne ustvarijo nobene več, četudi štancajo albume in koncerte kot za stavo (npr. Rolling Stones in Metallica).
Za skladatelje velja ravno nasprotno: starejši kot so, boljši so. Večina klasičnih mojstrov je svoja najboljša dela naredila, ko so bili že slavni in uspešni. Občinstvo je od njih vsakič znova pričakovalo, da bodo presegli same sebe, in skoraj vedno so ta pričakovanja več kot zadovoljili.
Zajec torej ne tiči v glasbi. Ga moramo iskati v pesništvu? Koliko pesmi, ki v čitankah prežijo na učence in dijake, so napisali starci? Skoraj nobene: nekaj so jih napisali mladci, večino pa možje (ter kakšna gospa) srednjih let. Pesniki torej vstopijo v svoje najbolj ustvarjalno obdobje šele, ko popevkarji že potonejo v depresijo, se do konca zapijejo in duhovno zakrnijo.
Kaj pa ustvarjalci drugih vrst? Tudi vrhunski likovniki so imeli pogosto precej buren začetek ustvarjalne poti, ko so prelomili z uveljavljenimi vzorci in premaknili mejnike svojih umetnosti na povsem nova obzorja. A vrhunski začetek je bil pogosto le vrhunski začetek vrhunske ustvarjalne poti. Svoja “najboljša dela” so ustvarjali vse življenje – in to kljub temu, da lastnih mejnikov kasneje niso več prestavljali. (Vse to seveda ne more veljati za mnoge sodobnike, ki se ukvarjajo z likovnim početjem, kajti v ustvarjalnosti, ki potrebuje navodila za uporabo, da sploh veš, za kaj gre, in se te lahko dotakne, ni prav ničesar vrhunskega.)
Igralci in režiserji so enako dobri vse življenje, plesalci in operni pevci pa, dokler jim telo in grlo to dopuščata. A ti ljudje za nas niso tako pomembni, ker vsebin praviloma ne ustvarjajo, temveč jih le predstavljajo, v najboljšem primeru spreminjajo in potvarjajo. Bolj merodajni so 'pravi' ustvarjalci, torej dramatiki, scenaristi in pisatelji. Ti pa so prav tako sposobni ustvarjati uspešnice vse življenje, ne le med 20. in 40. letom starosti.
Nekaj je torej narobe s samimi popevkarji. Nekaj v njihovem načinu življenja jim onemogoča, da bi se izvili pubertetniškim vsebinam: sladkostim in tegobam zaljubljenosti ter jezi na svet odraslih. Vse življenje, do pozne starosti, se v pesmih – in mnogi tudi v resnici – na novo zaljubljajo in razhajajo, občasno pa na prvo žogo zapojejo kaj o stanju sveta. Enostavno ni popevk o dolgoletnem skupnem življenju, o razvoju in poglabljanju partnerskega odnosa, o radostih predvidljivosti, odpadanju nepotrebnega in vedno boljšem reševanju težav, o skupnih življenjskih odločitvah, opremljanju doma, selitvah, prijateljstvih, službah, počitnicah, potovanjih, staranju, otrocih … Ja, zelo malo je popevk o otrocih – dosti manj, kot popevk o materah in očetih. Želena in neželena nosečnost, pričakovanje, rojstvo, veselje, žalost, tesnoba, pričakovanja, začetna otrokova neodzivnost in prvi odzivi, odraščanje, puberteta, odnosi med otroci … Ne, popevkarji raje napišejo sto in eno besedilo o tem, kako jih je ljubljena oseba zapustila …
Večini ostalih ustvarjalcev uspe odrasti. Svoji trenutni starosti prilagodijo načine ustvarjanja in razširijo nabor vsebin, s katerimi se ukvarjajo. Popevkarji pa kot po pravilu ostanejo duhovno in vsebinsko zakoličeni v čas med puberteto in odraslostjo.
Današnji pubertetniki radi poslušajo glasbo, ki so jo kot pubertetniki poslušali njihovi starši: Guns & Roses, Metallico, Pearl Jam, Nirvano … Zadnjič sem jih slišal peti celo Backstreet Boys. Pogosto imajo na sebi celo majice z imeni teh skupin, kot smo jih v njihovih letih nosili mi. A današnja mularija ne posluša tega, kar te skupine ustvarjajo danes, temveč kar so ustvarjale nekoč: pesmi o zaljubljenosti in jezi na svet odraslih – pesmi za najstnike.
Te skupine so v času moje mladosti, proti koncu 80-ih in v 90-ih, streljale v svet eno uspešnico za drugo. Vse so še danes dejavne: snemajo dokumentarce, izdajajo demo posnetke, posnetke koncertov in stare pesmi, včasih celo kaj novega, se združujejo in razhajajo, nastopajo in imajo celo turneje. Živijo od stare slave – kot rock dedki in babice, ki so žgali strune pred njimi – o svojem vmesnem in sedanjem življenju pa nimajo za povedati čisto nič, kar bi nagovorilo množice. Je njihovo življenje prazno? Dolgočasno? Se jim, odkar so doživeli in preživeli vrhunec slave, ni zgodilo nič opevanja vrednega? So morda prepričani, da so opevanja vredne samo reči, ki so jih opevali v mladosti? So jim menedžerji oprali možgane, da šteje samo mladost in da njihovo odraslo življenje ne sodi k solažam? Imajo v pogodbah, da se morajo držati preverjenih vsebin za najstnike, ker odrasli, ki bi poslušali kaj drugega, ne zapravijo toliko denarja za glasbo? Ali so jih slava in turneje tako izžele, da nimajo več moči ustvariti popevke, ki bi komurkoli spodnesla tla pod nogami, zajahala ritem srca in poslala možgane na potovanje po notranjih in zunanjih svetovih?
Ja, morda je – kot za skoraj vse, kar je na svetu narobe – tudi za to kriv kapitalizem … Le o čem bi danes prepevala Crvena jabuka, če bi Jugoslavija preživela razpad, o katerem ni pel skoraj nihče razen Balaševića?