Evropejci, ki jih zanima, kar se dogaja onstran lastnih obzorij, so si oddahnili. V Franciji so fašisti izgubili volitve. Dejstvo, da neoliberalci, torej gospodarski fašisti, volitev ne morejo več izgubiti, ljudi skoraj ne gane več. Na te uničevalce vsega, kar je v življenju dobro, lepo in koristno, smo se navadili. Zdi pa se nam srhljivo, da bi se jim pridružili tudi narodnjaki, verski skrajneži, strupeni moški in drugi nestrpneži do drugačnih od sebe. A zakaj? Kakšna je razlika?
Gospodarstvo se vtika v vsako minuto naših življenj. Vpliva na to, kdaj bomo šli spat, kako bomo spali in kdaj bomo vstali. Vpliva na to, kdaj, kje, kaj, kako in koliko časa bomo jedli. Vpliva na to, s kom se družimo in s kom ne, kako pogosto, koliko časa in kaj takrat počnemo. Vpliva na kraj in kakovost našega bivanja, na zdravje, prijetnost in varnost našega bivalnega okolja. Vpliva na to, kaj imamo oblečeno, kaj nas zanima in kaj radi počnemo. Vpliva celo na to, kdaj opravljamo veliko in malo potrebo. Vpliva na vse. Od nas terja, da smo vsak trenutek življenja dejavni in koristni. Zakaj smo torej do gospodarskega fašizma strpni ali smo mu celo naklonjeni, ostale oblike pa se nam zdijo odvratne?
Navsezadnje je fašizem naravno stanje civilizacije. Vse družbe, ki se lahko pohvalijo z gradbenimi, vojaškimi, preskrbovalnimi in spoznavnimi dosežki, so bile na tak ali drugačen način fašistične. Če hočeš zgraditi in vzdrževati civilizacijo, moraš večino ljudi gnati do izčrpanosti in čez ter jim oprati možgane, da si tega sami želijo. Ne gre brez nasilja. In sčasoma ga ni potrebno manj, ampak zgolj prilagaja obliko, da ga oprani možgani ne doživljajo več kot prisilo, temveč kot vzpodbudo. Danes imamo na primer oglase, ki z vseh strani padajo po nas kot udarci z bičem in nas ženejo delati, kupovati in zapravljati 'prosti' čas za reči, ki gospodarskim fašistom polnijo račune na Kajmanskih otokih …
Gospodarski in vsi ostali fašisti so bratje v orožju. Najbolje se počutijo, kadar vladajo skupaj. In večino zgodovine so vladali skupaj. Le za nekaj desetletij po 2. svetovni vojni so evropski narodnjaki, verski skrajneži in strupeni moški nekoliko ublažili svoj vseobsegajoči pritisk. Zaslugo za to pa je treba pripisati dogajanju med 2. svetovno vojno, ko je nemški fašizem združil vse skrajneže in jim omogočil izživeti svoje najbolj mokre sanje. No, na koncu je bilo očitno, da fašizem ni dober družbeni ustroj … A celina je bila razdejana in treba jo je bilo obnoviti. Gospodarstvo je dobilo moč. Z močjo pride bogastvo, z bogastvom pohlep, s pohlepom fašizem …
Na srečo smo imeli dva družbena ustroja, ki sta bila drug z drugim v hladni vojni. Oba sta zganjala gospodarski fašizem, le vsak na svoj način. Ker sta tekmovala, sta ostale fašizme držala na verigi. Narodnjaštvo so zakrila mednarodna podjetja in blagovne znamke. Versko pranje možganov se je skrilo za javnim šolstvom, ki je izobraževalo vojake kapitalizma oziroma komunizma. Strupeni moški so postali filmski reševalci sveta pred propadom in vedno popolnejši športniki. Glasbenikom, ki so zagovarjali ljubezen namesto fašizma, pa so počasi skubili peruti in jih pretvarjali v pralce možganov …
Nekega dne so narodnjaški fašisti pridrli iz ozadja in kot mimogrede pokopali en družbeni ustroj. Kapitalizem je ostal sam, izgubil je zadržke, odvrgel maske in nehal ovirati skrajneže. Narodnjaki so se krepili. Verski skrajneži so se ponovno tlačili v vse pore življenja. Strupeni moški pa so postali vzor za voditelje; podjetjem so dali svoj, človeški obraz, v ozadju belozobega nasmeška pa zatrli samo razmišljanje o tem, kaj je dobro za podjetja, delavce in družbo.
Zdaj imamo gospodarski fašizem. Ljudje smo zgolj blago, ki so kupuje in prodaja na trgu. Vzdrževanju tega blaga je namenjeno vedno manj denarja. Vzdrževanje ni gospodarno. Kar se izrabi, okvari ali pride iz mode – pa naj bo kavni aparat ali natakar –, se splača zavreči in nabaviti novo.
Kakšna je naša prihodnost? Še več tega: še bolj bomo poblagovljeni, še težje bomo zaslužili dovolj za preživetje, kaj šele za dostojen dom, še manj bomo imeli od življenja izven službe, manj bomo spali, slabše jedli, bolj bomo osamljeni, bolni, prazni in prej bomo umrli. To nam pred volitvami obljubljajo vsi: nefašisti, gospodarski fašisti in 'pravi' fašisti. Prvi obljubljajo, da bodo ta 'razvoj' upočasnili, drugi, da bo potekal tako kot doslej, tretji pa, da ga bodo pospešili.
Če volimo prve, ki slišijo na ime “levičarji”, bo naše razčlovečevanje trajalo v nedogled, konca pa ne bomo dočakali ne mi ne naši vnuki. Če volimo druge, ki slišijo na ime “liberalci”, bomo še v tem stoletju vestno počrpali fosilna goriva, razdejali naravo in uničili podnebje, kar bo svet pahnilo s tečajev, naši vnuki pa bodo starost dočakali v nečem novem, zdaj nezamisljivem. Če v dovolj državah izvolimo fašiste, pa je konec sveta za vogalom. Vsemu naštetemu se bodo pridružili pokoli, državljanske in mednarodne vojne, taborišča, razseljevanje, uničevanje infrastrukture, prekinitev dobavnih verig, pomanjkanje, lakota, bolezni, … – vse, kar pač spremlja konec sveta. Tak konec sveta bo zahteval ravno toliko žrtev kot oba počasnejša, le v krajšem času. V zelo kratkem času. Lahko ga dočakamo …
Konec sveta, ki so ga sprožili nacisti, je v Nemčiji trajal samo 12 let, v drugih državah pa ne več kot 7. Temu je treba dodati še kakšnih 5 let povojnega kaosa, nato pa je Evropa na ruševinah stare zgradila novo družbo, ki je nekaj desetletij ljudem, tudi Nemcem, omogočala neprimerno boljše življenje kot kdajkoli prej. Ljudje niso le delali, ampak so živeli: počeli, kar jih je veselilo, sebi in drugim uresničevali sanje, se sami zase izobraževali, ustvarjali in migali, razmišljali, sanjarili in celo lenarili …
Kako bi živeli zadnjih 75 let, če ne bi bilo 2. svetovne vojne? Bi še vedno vladali kolonijam? Koliko Evropejcev bi živelo v slumih? Bi lahko odrasli brez verouka, se poročili brez duhovnika in umrli brez maše? Bi nebelci in ženske imeli status ljudi? Bi reveži in ženske imeli volilno pravico? Bi živeli v miru, v vojni ali v stalnih vojnah? Bi sploh vedeli, kaj je up? …
Je fašizem način, da se ta agonija preseka? Ga bedaki volijo zato, ker bolje od nas pametnjakovičev vedo, da je črno črna noč edina pot do luči na koncu tunela? …