Tu in tam skuša kak fizik računskim povprečnežem predstaviti najnovejša dognanja v fiziki. Prva poved še gre skozi, pri drugi ali tretji pa večina poslušalcev obupa. Srečo imajo, da neprestano izumljajo in izboljšujejo strojčke, brez katerih nočemo ali ne znamo živeti. Če njihovo početje ne bi imelo uporabne vrednosti, ampak bi šlo samo za radovednost, raziskovalnega duha in veselje do razumevanja, bi jih v naprednih državah še danes imeli za čudake, v povprečnih bi jih trpali v norišnice, v zaostalih pa kurili na grmadah …
Nisem fizik. Ta članek je zgolj domneva, porojena iz radovednosti. Moj raziskovalni duh ni risal zapletenih enačb in iz čudnih znakov pletel novih čudnih znakov. Zgolj skušam razumeti, zato razmišljam, morda prav, morda narobe, in to delim s svetom. Mogoče navdihnem kakšnega fizika, mogoče pa zgolj nekaj bralcem dam misliti. V glavnem, če imate odpor do številk in fizike, se vam ni treba ustrašiti nadaljnjega branja …
Fizikalni izračuni dopuščajo možnost, da obstaja cel kup vzporednih vesolij. Ta naj ne bi bila nagnetena okoli našega, kot žemljice v košarici, ampak nekje tu, le na drugi ravni. Ko sem si skušal to predstavljati, mi je prišel na misel dobri stari radio …
Radio lovi radijske postaje. Ista naprava lovi različne postaje, vendar ne hkrati. Ko vrtimo gumb za iskanje postaj, se pomikamo od ene do druge. Vmes slišimo hreščanje. Včasih slišimo dve ali celo več postaj. A ko gumb vrtimo dalje, zvok teh postaj izgine, pojavi pa se zvok neke druge. Vse postaje oddajajo istočasno, vsaka na svoji frekvenci. Naš radio je zmožen loviti vse, a ne naenkrat. Ko poslušamo eno, ne moremo poslušati ostalih.
Prav takšna postaja so tudi naša ušesa. Vsak zvok sočasno trese zrak na načine, ki jih slišimo, in na načine, ki jih ne. Slišimo zgolj zvoke določenih frekvenc. Ultrazvoka in infrazvoka ne slišimo. Nekatere živali ju slišijo. Imamo pa naprave, s katerimi ju lahko vidimo. Zanimivo je, da ima zvok različnih valovnih dolžin različne lastnosti. Z ultrazvokom lahko gledamo notranje organe, ker se od različnih tkiv odbija na različne načine. Z zvokom, ki ga ljudje slišimo, notranjih organov ne zaznavamo …
Še bolj raznolike lastnosti ima elektromagnetno valovanje; od gama žarkov, ki nas ubijejo, preko rentgenskih, ki nam lahko rešijo življenje, ultravijoličnih, ki nas opečejo, infrardečih, ki nas grejejo, mikrovalov, ki nam grejejo hrano, do radijskih valov, na katere lahko prilepimo zvok in ga kasneje odlepimo, da lahko poslušamo radio. Nekje na sredi je čisto majhen razpon elektromagnetnih valov, ki ga vidimo in ga imenujemo barve …
Vsak električen vzgib sproži elektromagnetne valove različnih dolžin. Ti se širijo in utripajo ne glede na to, ali jih zaznavamo ali ne. Marsikatera reč oddaja elektromagnetne valove, ki jih ne zaznava nobeno naše čutilo, kljub temu pa delujejo na nas …
Naši vrli fiziki so že zdavnaj ugotovili, da je snov energija, torej valovanje. Vesolje je torej velikansko morje, polno valov, slapov, tokov in vrtincev, ki se širijo, zaletavajo, krepijo in ponikajo, vrtinčijo, sovpadajo ali drug drugega izničujejo …
Naše vesolje je takšno, kot je, po zaslugi kopice števil, imenovanih brezrazsežne fizikalne konstante. Gre za števila, ki bistveno določajo naravo tega vesolja, a bi lahko bila drugačna. Morda v vzporednih vesoljih tudi so. Morda poleg zvočnega in elektromagnetnega spektra obstajajo še drugi. Morda je naše vesolje zgolj 'radijska postaja' – le delček pravega vesolja, ki obstaja in deluje na eni frekvenci tega spektra …
… In morda so nekateri čudaki, norci in skurjenci na grmadah zgolj ljudje, ki poleg 'naše' postaje občasno lovijo tudi kakšno drugo, kjer živimo neki drugi mi …