Je Maribor strpno mesto? Ni. Nikoli ni bil. Vedno je bil mesto, ki izloča svoje prebivalce: Jude, Rome, Nemce, Balkance, Afričane … Vedno je bil mesto krvavih bojev med tistimi, ki so ga imeli za svojega: med prebivalci levega in desnega brega Drave, med prebivalci posameznih četrti in celo ulic, med delavci različnih tovarn, med delavci in učenjaki … Vedno je bil mesto, v katerem so eni vredni več kot drugi: staroselci več kot prišleki, meščani več kot podeželani, klošarji več kot narkomani … Tu so doma patriarhalne pijanske himne ter vici o blondinkah, ljubicah, ženah in taščah. Ljubosumje je znak ljubezni. Kreganje je znak strasti. Ljubicam in ženam, ki te zapustijo, je običaj težiti, jim groziti, jih tepsti in pobijati … Na otroke se dere. S prijatelji se krega in včasih tepe. O sorodnikih se grdo govori. S sosedi se ne govori. Nad sodelavci se izvaja mobing … Maribor ni pomehkuženo mesto. Vljudnost in nasmeški so tod očitno hlinjeni – pretirani in namenski. Če imaš koga res rad, ga pošlješ v …
In nekega dne se v tem Mariboru, streljaj z granitno kocko od Glavnega trga, v peš coni, po kateri se dijaki poklicnih šol odpravljajo na buse, ki jih vračajo na etnično čisto, krščansko, patriarhalno, heteroseksualno, pijansko, mesojedo, govejejušno in govejemuzično podeželje, pojavi – mavrična zastava na vratih knjigarne, ki se drzne imenovati po njem – Knjigarna Mariborka. Maribor se odzove v skladu s svojo naravo. Nad knjigarno se spravi z zavzetostjo, s kakršno se onkolog spravi nad rakasto tkivo v lastnem telesu. Maribor šampion! Maribor mesto heroj! Iz Maribora se neo doben zajebaval!
Imajo uslužbenke Mariborke (ali kdorkoli drug) pravico izobesiti mavrično zastavo na javnem mestu, za katerega plačujejo najemnino? Imajo. Imajo pravico do davkoplačevalske zaščite pred nasiljem, ki so ga zaradi tega deležne? Imajo. Je izobešanje mavrične zastave na javnem mestu izzivanje, kot jim je dejal vodja policijske patrulje? Ni. Je nasilen odziv dijakov in drugih kakorkoli opravičljiv? Ni.
Je nasilje, ki so ga bile deležne uslužbenke Mariborke, presenetljivo? Ne.
Tisto, kar me pri raznoraznih izbruhih nasilja preseneča, ni samo nasilje ali njegova krutost, ampak presenečenje žrtev. Naredil si nekaj, za kar veš, da lahko ima neprijetne posledice, ker jih je že večkrat imelo pri nekom drugem. Res nisi izzival. Izzivanje je v očeh storilcev. Skoraj vsi nasilneži tega sveta trdijo, da so bili izzvani. Redkokateri prizna, da je bil nasilen, ker je hudoben in je hotel delati zlo.
Zapuščanje posesivnega partnerja ni izzivanje. Samotna hoja v seksi oblačilcih ni izzivanje. Spolna nagnjenost do pripadnikov istega spola ni izzivanje. Zavzemanje za zmanjšanje porabe energije in izpustov toplogrednih plinov ter za čisto in čim manj okrnjeno naravo ni izzivanje. Zagovarjanje znanosti in veročrtnost nista izzivanje. Jedenje hrane neživalskega izvora ni izzivanje. Naklonjenost do beguncev, visokih davkov, socializma in LGBT+ skupnosti niso izzivanja …
Nič od naštetega ni izzivanje. Vse to se sme narediti in početi. Nasilje nad komerkoli, ki kaj od tega naredi ali počne, je neopravičljivo. A to ne pomeni, da je presenetljivo. Če narediš ali počneš kaj od tega, moraš računati, da boš deležen nasilja. Nanj se je priporočljivo pripraviti: predvideti, kaj vse se lahko zgodi in kako se je na vsako teh reči najbolje odzvati. Biti presenečen je v najboljšem primeru nekoristen, v najslabšem pa škodljiv odziv.
Ljudje smo nasilna vrsta živali. Belci, Evropejci, imamo posebej nasilno zgodovino, ki priča, da smo bili, smo in bomo nasilni tako do drugih kot do sebe. Kadar se družbeni odnosi spreminjajo – kar se s pospeškom dogaja že od začetka industrijske revolucije – smo še bolj nasilni. Kadar se slabšajo – kar se dogaja od začetka vojne proti terorizmu – pa je nasilje naravno stanje stvari. Povod zanj je lahko karkoli, še posebej pa nekaj, kar se nekateri ljudje čutijo dolžni nasilno zatreti.
Nasilja bo vedno več. Javno izobešena mavrična zastava v to sliko črno-bele sedanjosti in sive prihodnosti prinaša upanje, da ni vse izgubljeno, da so še dobre reči, za katere se je vredno boriti, ki jih je vredno ubraniti. A treba se je boriti, treba je braniti. Borba je nasilje. Za obrambo je potrebno orožje. Upanje, da se bo nekaj izteklo brez nasilja, možnosti nasilja prav nič ne zmanjša. Presenečenje ni orožje.
Orožje je nekaj, kar lahko napadalca prestraši ali rani. Samo to je orožje, nič drugega. Kdor ni pripravljen uporabiti orožja, ko je napaden z orožjem, bo na dolgi rok izgubil vse, za kar se zavzema. Vsak mir med ljudmi je bil, je in bo priborjen s krvjo.
Tega ne pišem, ker bi zagovarjal nasilje. Zagovarjam resnico. In zanjo sem se pripravljen boriti …