Znanec mi je povedal, da njegovi sovaščani vneto razpravljajo in se kregajo o politiki in politikih. Desničarji so in volijo desničarje. Črtijo vse, kar diši po levici. A njihove volilne izbire niso vklesane v kamen in zapečatene s krvjo. Če jih ljubljeni vodja in njegovi gnilozobi tigri ne prepričajo, pač dajo svoj glas drugemu bruhalcu ognja čez vse, kar ne diši po domačem ognjišču. Če jih ta razočara, morda dajo naslednjič priložnost celo kakšnemu teoretiku zarot … Skratka, ravnajo povsem enako, kot to počnemo mi, salonski levičarji – pogovarjajo se, gledajo soočenja, berejo, razmišljajo in se odločijo. Izbirajo med politiki in strankami, ob katerih se nam obrača želodec, mi pa podpiramo tiste, ob katerih se njim ježi koža.
V nasprotju s splošnim prepričanjem ne obstajata samo dva pola volilcev in izbrancev, ampak nas je več: smo nazadnjaki, svobodnjaki, naprednjaki in teoretiki zarot. Nazadnjaki hočejo trinoga ali versko državo, ki zagotavlja red in predvidljivost. Svobodnjaki hočejo čim manj ovir za poslovanje, nizke davke in visoko zaščito osebne lastnine. Naprednjaki hočemo vključujočo družbo brez predsodkov do kogarkoli in česarkoli, razen do bogatenja. Teoretiki zarot hočejo, da se jih pusti pri miru, da se ne posodablja telekomunikacijskih omrežij in da letala ne letijo, kadar so v ozračju razmere, zaradi katerih se za njimi tvorijo oblaki. Želje, pričakovanja in zahteve teh skupin so v glavnem nezdružljive. A na volitvah je imela vsaka možnost izbirati med več 'svojimi' in še nekaj sorodnimi strankami.
Izid evropskih volitev – tako pri nas kot širom EU – ni posledica zavedenosti in zaslepljenosti množic, nizkih čustev, nepremišljenosti ali zmedenosti, ampak je stvar odločitve. To dokazujejo tudi referendumi. Ljudje niso prišli igrat križcev in krogcev, ampak so vestno obkroževali, kar se jim je zdelo prav. Večinsko so podprli evtanazijo, preferenčni glas ter legalizacijo konoplje za medicinsko in zasebno rabo … in nazadnjake, ki so proti evtanaziji, preferenčnemu glasu in legalizaciji konoplje. Je posledica zavedenosti, zaslepljenosti, nizkih čustev, nepremišljenosti in zmedenosti oboje ali nič od tega? …
Zakaj so nazadnjaki prepričali večino volilcev? Za preostalo EU težko rečem, v Sloveniji pa je odgovor jasen: ker so šli med ljudi. Zala Tomašič je bila med ljudmi ali na soočenjih malodane ves čas kampanje. Poslušala je, odgovarjala na vprašanja, si vzela čas tudi za neznance, čudake in nepomembneže. Ljudem je dala občutek, da ji je mar zanje. Tudi tisti, ki ji niso nasedli, so cenili njen trud.
Ga. Tomašič je bila na listi SDS na zadnjem mestu. Izkoristila je bogato mrežo lokalnih odborov svoje stranke. Bila je povsod, kjer je bilo možno biti. Za pomoč in podporo je prosila vplivne znance in prijatelje in jo dobila. Nihče, ki je spremljal volilno kampanjo, je ni spregledal. Vsak si je o njej ustvaril mnenje – in ga delil z drugimi. Ljudje, s katerimi se je srečala, so o njej pripovedovali drugim. Naj so ji bili naklonjeni ali ne, vlačili so jo po zobeh – in mislih … In jo izvolili. Sama je dobila več kot pol toliko glasov kot celotni parlamentarni NSi in SD ter skoraj toliko kot Levica. Zasluženo.
Kaj pa je medtem počela salonska Levica? Računala, da bomo opazili njeno dobro delo v vladi in skupščini ter jo zato volili. Vsej načitanosti navkljub njeni aparatčiki ne razumejo, da je delo v vladi in skupščini eno, volilna kampanja pa nekaj drugega. Kot da nočejo iti med ljudi. V Mariboru, drugem največjem mestu, kjer so svojčas dobili preko tisoč glasov, so se naslikale zgolj tri kandidatke Levice. Koliko jih je šlo v kraje, kjer Levica nima lokalnih odborov? Nič, ker brez organizacije in podpore domačinov tam nimajo kaj iskati. In zakaj Levica nima bogate in razvejane mreže lokalnih odborov med ljudstvom? Ker ji je članstvo izven Ljubljane zgolj v breme. Levica dela. Bori se za delavce, kmete in rajo. Nima časa, da bi hodila med delavce, kmete in rajo ter gradila mrežo podpornikov …
SDS ne dobiva volitev zaradi svoje uničevalne politike. Prav tako jih ne dobiva po zaslugi odvratnih, izključujočih in polpismenih volilnih kampanj. Dobiva jih, ker je ves čas prisotna. V Sloveniji verjetno ni gostilne, gasilskega, nogometnega ali planinskega društva, ter seveda javnega občila, kjer SDS ne bi imela vsaj enega zagovornika. Morda ni najbolj glasen in vpliven, je pa tam in vsake toliko pove svoje mnenje. Drugi mu včasih dajo prav, včasih pa ne. In ko gredo domov ali v drugo družbo, o tem govorijo. Sorodniki in znanci si ustvarijo mnenje, tudi če ne zahajajo v gostilne, se ne udeležujejo društvenih dogodkov in ne sledijo javnim občilom. Ko se bližajo volitve, vsa ta mnenja potujejo od ust do ust. Kaj naj si dobrega povedo o Levici, če nihče ne pozna nobenega njenega člana? Kako naj bodo tej stranki naklonjeni, če niso govorili z nobenim njenim podpornikom? … Levica ne izgublja volitev, ker bi v vladi ali skupščini slabo delala. Prav tako jih ne izgublja zaradi nedomišljenih kampanj. Izgublja jih, ker se vse to dogaja skoraj izključno v Ljubljani.
Če bi se SDS umeščala v prostor kot Levica, vse ostalo pa bi počela, kot počne, bi dandanes za Janšo vedeli zgolj tisti z dobrim spominom. In če bi Levica počela, kar počne, zraven pa bi gradila člansko mrežo po vzoru SDS, bi danes imela tri poslance v evropskem parlamentu, doma pa predsednika vlade.
Volitve se dobijo z delom med ljudmi, ne z delom za ljudi.