»Kako ste sitni! Kaj vas briga, kaj sem imel z njo, če sem sploh kaj imel! Karkoli je bilo ali ni bilo, je med mano in njo, in se vas ne tiče,« ga je slišala reči in se ustavila, da bi slišala še kaj.
»Stari, spal si z najbolj vročo bejbo na šoli, in ona pravi, da si bil hud. Če ona tako pravi, je to dejstvo. Nas zanima samo, kako huda je bila ona,« je rekel eden od štirih sošolcev, ki so ga obdajali.
“Ženske, ki morajo vse do podrobnosti povedati najboljši prijateljici, potem pa izve ves svet …” je pomislila in se popravila: “Moramo.” Obšlo jo je sočutje do “najbolj vroče bejbe na šoli”, čeprav se z vročimi bejbami sicer ni najbolje razumela.
Onkraj vsakega dvoma najbolj hud fant na šoli je vztrajal: »Kaj te briga!« Še naprej so se zaletavali vanj, zato jih je nekam poslal in odkorakal stran – mimo nje.
»Vsaka čast!« mu je rekla. »Če bi bili vsi moški takšni, bi bil svet dosti lepši.«
»Hvala!«
»Pa tudi me bi lahko kdaj kaj zadržale zase.«
Ustavil se je. »Ja. Zakaj je pravzaprav takšna želja slišati, kako je nekdo drug seksal z nekom tretjim?«
»Večina ljudi ne seksa toliko kot ti, pa se hranijo z zgodbami,« je rekla. To je bila ena njenih izjav z manjkom samocenzure, zaradi katerih ni bila med najbolj priljubljenimi dekleti na šoli, česar se je zavedala, a se jim ni mogla upreti. Okolišenje in leporečenje sta se ji zdela dosti hujša.
»Saj tudi jaz ne seksam toliko kot zgodbe o meni,« ji je vrnil žogico.
Od nekod je priletela “najbolj vroča bejba na šoli” in se mu stisnila v objem. »S kom pa se ti pogovarjaš o seksu?«
»Pojma nimam. Kako ti je ime?« je vprašal svojo donedavno sogovornico. Vroča bejba ga je medtem že potiskala stran, a jo je ustavil: »Kam me potiskaš? Pogovarjam se.«
»Greva stran od tu!«
»Glej jo! Če se pogovarjam. Ne bom sredi stavka šel.«
»Hočeš reči, da se boš z neko tujo punco, ki ji niti ne veš imena, pogovarjal o seksu?«
»Ne veš, o čem sva se pogovarjala. In ne bom se kregal.«
Vroči bejbi so v oči stopile solze. »Boljše mnenje sem imela o tebi.« Odvihrala je, še prej pa svoji domnevni tekmici namenila morilski pogled.
»Pa imam novo sovražnico …« je rekla ta vdano v usodo.
»Izgleda, da jaz tudi,« je rekel on.
»Žal mi je!«
»Zakaj? Kaj pa sva naredila? Pogovarjala sva se. To menda ni prepovedano. Kako ti je ime?«
»Špela.«
»Jaz pa sem Ivo.« Podal ji je roko. »Me veseli!«
»Mene tudi.«
»Kje sva ostala?«
»Pri seksu, o katerem se nisva pogovarjala.«
»Točno! Ja, res, od kod potreba govoriti, kako si z nekom seksal? Saj se je lepo pogovarjati o tem, ampak s tistimi, s katerimi to počneš. Drugih ne briga.«
»Jaz sem že pripovedovala o tem,« je priznala Špela.
»Zakaj?«
»Ker tisti, s katerim sem bila, ni bil zgovoren, jaz pa sem morala to z nekom deliti.«
»Jaz sem zgovoren, pa vseeno drugi vedo več od mene – kar si tudi slišala.«
»Moraš vprašati svojo drago, kdo jo je mučil, da je vse izklepetala. Če me ne bo blizu, se bo mogoče še kdaj pogovarjala s tabo.«
»Ja, mogoče …« je zavzdihnil Ivo.
Špeli se je zazdelo, da bi s tem človekom lahko delila, kar jo je mučilo zadnje čase. Če nič drugega, bi pogovor vsaj zadržal zase, česar ni mogla trditi za nikogar drugega. V tem trenutku ji je bilo to bolj pomembno kot sama kakovost pogovora, čeprav tudi v to ni dvomila. A zdaj ni bila priložnost. Potrebovala bi daljši odmor, še bolje odmik od množice, predvsem pa trenutek, ko ju ne bi nekdo ubijal s pogledom …
A takšen trenutek ni napočil. Vroča bejba je bila do konca tedna prilepljena na Iva. Sodeč po igri obrazov in teles ter elektriki, ki je med njima vela teden zatem, si jo je med vikendom odlepil. Špeli je namenil nekaj prijaznih pozdravov in nasmehov, ni pa načel pogovora z njo. Ona si predvsem ni želela vojne z vročo bejbo, zato se mu je tudi izogibala.
Utrnilo se ji je, da bi ga preprosto povabila na pijačo. Misel je odganjala kot nespodobno, a se je vztrajno vračala: “Tudi če te zavrne, ne bo tega nikomur povedal.” Nekega dne sta se srečala na hodniku, pa je povabilo zletelo iz nje. Pristal je: »Ja, to bi znalo biti luštno.«
Popoldne jo je čakal na stopnicah Kužnega znamenja. Prisedla je. »Te je punca že kdaj povabila na zmenek?« ga je vprašala.
»Ne. Tebe?«
»Ne.« Trema je izpuhtela. »To je moj drugi zmenek. Prvi je bil katastrofa. Ne zmenek, ta je bil v redu, ampak vse po njem.«
»… Ker si bila zgovorna,« je Ivo zaključil njeno misel.
»Oba sva bila zgovorna.« Hotela je povedati, kar ji je ležalo na duši, a zdaj naenkrat ni bila več prepričana, da je to najboljša zamisel. »In zdaj sem spet zgovorna,« se je zatožila. »Pravzaprav bi ti lahko povedala: ne o tistem zmenku, ampak o posledicah zgovornosti … Če me hočeš poslušati.«
»Povej!«
»Torej: bila sem na zmenku. Bilo je, kot je bilo. Jaz sem o tem govorila s sošolkami, ker punce pač govorimo o tem, kar se nam dogaja s tipi. Mislim, da je to oblika povezovanja; to počnemo in se ne sprašujemo, ali je dobro. Z njim se ni dalo pogovarjati o čustvih in občutkih in takšnih rečeh, tako da nisem imela drugega sogovornika kot sošolke. Je pa povedal fantom, da je bil z mano – česar ti ne počneš. In to je imelo posledice.« Zdaj je napočil najbolj mučen del, zato je obmolknila, a nekaj v njegovem pogledu jo je vzpodbudilo k nadaljevanju: »Od takrat dobivam takšne ponudbe, da raje ne bi … Resni fantje pa se me izogibajo, kot da sem kužna – tudi tisti, s katerimi sem se prej dobro razumela. Pa tudi sošolke … Kot da jim bom pokradla vse tipe. Ali pa nočejo biti z mano, da se jih ne bi prijel slab sloves. Mislim, da veljam za lahko žensko. Tako.«
»Boli,« je pripomnil Ivo.
»Ja,« se je strinjala.
Pojma ni imel, kaj naj reče, zato jo je stisnil k sebi. Upal je, da se bo česa domislil, a se ni. Bolj mu je zavest preplavljalo spoznanje, da ima, kar se teh reči tiče, srečo, da je moški. Pa še nekaj se mu je posvetilo: da ima po dolgem času ob sebi punco, ki mu zaupa, sicer mu ne bi povedala tega, kar mu je.
Za ženske je imel občutek. Znal je pritisniti na prave tipke. In je pritiskal. Bilo je preveč lepo in razburljivo, da bi se držal nazaj. In z večimi kot je bil, bolj so ga imele rade. Tudi nekatere, ki so ga sprva zavračale, so mu v nekem trenutku dale vedeti, da lahko pritisne na njihove tipke. Kot Špela so se počutile varne, ker se z njimi ni hvalil in je njihove skrivnosti zadržal zase. Fantom, ki so skušali iz njega izvleči recept za uspešno osvajanje punc, je vedno rekel: »Karkoli se zgodi, karkoli ti pove, ne blebetaj okoli! Bodi tiho! Naj ostane med vama!« A povečini niso razumeli.
Špeli je povedal nekaj drugega: »Jaz sem imel takšno obdobje v osnovni šoli. Bil sem bolj med tistimi, ki so tepeni, kot med tistimi, ki tepejo … dokler nisem shodil s sošolko, s katero so vsi hoteli hoditi. Pač, več nas je hodilo iz šole domov v isto smer, enkrat sva šla sama, pa sva začela. In potem so fantje hoteli vedeti, kaj in kako, pa jim nisem povedal. In potem so me začeli spoštovati in so me nehali tepsti – tako da se moram zahvaliti puncam, da se zdaj dobro razumem tudi s fanti.«
»Lepo tebi! Kaj pa je bilo s tisto punco? Aja, ti ne govoriš o tem.«
»Pri trinajstih nisi dovolj zrel, da bi lahko imel resen odnos.«
»A zdaj pa si resen?«
»Ne. To mi ne gre. Punce pridejo in gredo. Včasih se mi zdi, da je z mano ravno obratno kot z drugimi fanti: z njimi bi punce hodile, ne bi jih pa imele samo za enkrat ali dvakrat. Z mano pa – se mi zdi – hočejo samo spati, ne bi pa hodile. Ne vem, zakaj. Z nekaterimi se dobro razumem tudi potem, ampak ne klikne. Ne zaljubim se, one se ne zaljubijo ali pa se nihče ne zaljubi. Tako je.«
»Pri zadnji, s katero si bil, nisem imela občutka, da ni hotela hoditi s tabo. Še zdaj me ubija s pogledi.«
'Zgodilo se ji je to, kar se je tebi. Zato se je tako prisesala name, da bi jo odrešil sramote,' se je posvetilo Ivu. Rekel pa je: »V večini primerov se mi dogaja, kar sem ti povedal. In ni nujno, da je to, kar vidiš in slišiš, to, kar se dogaja.«
»Jaz sem o tebi slišala veliko lepega: da si srčkan; da si prijazen; da ti je važno, kako se ženska počuti; tudi to, da je seks s tabo nekaj čisto drugega.«
»Ojoj! So mi tudi izmerile dolžino in preštele dlake na prsih?«
»Mogoče, ampak ni prišlo do mene.«
Ivo je presekal tok pogovora: »To ni v redu: ti si povedala, kaj te muči, zdaj pa se pogovarjava o mojih težavah.«
Špela je pogovor utirila nazaj: »Ti si ujetnik svoje slave. Punce hočejo biti s tabo, ker vedo, da jim bo lepo, nočejo pa te imeti, ker se bojijo, da jih boš prevaral.«
»Če si ti lahka punca, sem torej jaz lahki fant?« je povzel Ivo.
»Nekako tako,« se je strinjala.
»Lepo: zdaj veva, kaj so najine težave, nimava pa rešitve zanje.«
»Lahko začneva hoditi,« je bleknila Špela. »Če bova to počela nekaj mesecev, naju bodo mogoče začeli jemati resno, ali pa se bova midva začela jemati resno.«
Ivo je vstal. »Imaš prav; čas je že, da se premakneva, da si ne prehladiva tazadnjih.«
»Kam greva?«
»Hodit, kot si rekla. Vaja dela mojstra.«
»Kam?«
»V tisto smer, da nama bo toplo!«
Prijela sta se za roke. »A midva to resno?« je vprašala.
»Tako izgleda,« je rekel.
In po ožarjeni Koroški cesti sta krenila proti sončnemu zahodu.