Delavci so desetletja požirali solzivec, batine, jetniško menažo, gumijaste in prave naboje. Delavcem, ki so prišli za njimi, so za nekaj desetletij priborili dostojne plače in pokojnine, delovni čas, odmor, počitek in dopust, pravice, varnost in zavarovanje. Sedanji delavci vse to počasi in vztrajno izgubljajo. Vsem se kolca po razmerah med letoma 1950 in 1980, ko so bile ruševine vojne pospravljene, neoliberalizem pa je vladal samo v glavah peščice norcev. A preden se spet brezglavo zaženemo v robokope, da si povrnemo izgubljeno, se moramo vprašati, ali so bile to res najboljše možne razmere za delavce …
Delavskih pravic nam niso priborili nekdanji umetniki, uradniki, učitelji ali zdravniki, kakršni radi stavkajo zadnja leta. Prav tako to niso bili (bivši) sužnji, hlapci, služabniki in obrtniki izpred 1. in 2. svetovne vojne, ki jih je industrializacija pekla na počasnem ognju. Ne, delavske pravice so bíli in izborili tovarniški delavci. Vsi ostali, ki so se pridružili, so bili zgolj za okras. Tovarniški delavci pa so se borili za delovne pogoje, kakršni imajo smisel predvsem v tovarnah …
Resnični tovarniški delavci seveda niso ljudje, ampak stroji. Ljudje so tam zato, da strežejo strojem: da jih hranijo in napajajo, čistijo in previjajo, zdravijo in prestavljajo. Nekaj pa jih je tam, da so stroji – da delajo, kar in kakor bi delali stroji, le ceneje.
Stroji lahko delajo nepretrgoma, dokler se kaj ne zalomi – dneve, tedne, tudi mesece. Ko se kaj poškoduje, popraviš, ko se izrabi, zamenjaš, in ko stroj odsluži, ga vržeš proč. Iz neznanega razloga tovarnarjem nikakor ni šlo v glavo, da ljudje ne delujejo tako; da morajo počivati, jesti, spati, iti k maši in da hočejo vmes celo živeti. Skozi leta krvavih bojev so s stisnjenimi zobmi začeli priznavati, da v primeru delavstva očitno res ne gre za polnovredne stroje, ampak za stroje s posebnimi potrebami. Kar pa ne pomeni, da so se s tem sprijaznili …
Delavski boji nam niso priborili človeških delovnih razmer. Priborili so nam sporazum med delom po meri človeka in delom po meri stroja … In ta sporazum je postal merilo za vse poklice in delovne razmere – tudi tiste, ki se ne odvijajo v tovarnah in nimajo opravka s stroji …
40-ur prisotnosti na delovnem mestu na teden je postalo sveti gral delovnih razmerij. Nikogar ne zanima, ali delo je ali ga ni, ali ga je res vsak teden enako, koliko časa zahteva, ali ga je nujno opraviti zdaj in tukaj. Nikogar ne zanima, da čas za razmislek lahko prihrani ogromno časa. Prav tako ne šteje, ali gre za zahtevno delo, ki ga nikakor ni moč opravljati več ur skupaj, ali zgolj za to, da si tam in vsake toliko narediš nekaj enostavnega. Tudi dejstvo, da je možno v nekaj urah narediti nekaj zelo vrednega ali stotine ur delati izgubo, nikogar ne zanima. 40 ur. Pika.
Tovarniške delovne razmere netovarniškim delavcem povzročajo več težav kot rešitev. Zaradi njih se vsi počutimo kot stroji, družbo pa dojemamo kot tovarno. Začuda pa se redko vprašamo, kaj ta 'tovarna' pravzaprav proizvaja, kako proizvaja, ali to potrebujemo in si želimo …
Proizvajajo še vedno predvsem tovarne, vsi ostali pa kot da smo tu zato, da dajemo tej proizvodnji smisel … Stroji delajo ves čas. Delavci v izmenah ves čas skrbijo zanje. Ob večjih naročilih tovarnarji najamejo dodatne delavce, stroji pa delajo s polno zmogljivostjo. Ko naročil ni, pa jih tudi ne ustavijo. Njihova matematika uči, da stoječi stroji delajo izgubo. Torej proizvajajo izdelke na zalogo, medtem pa vsem nam perejo možgane, da jih potrebujemo. Še bolj je, če jih prodajo politikom. Važno je, da se proizvaja, sicer bi se ta čuden družbeni ustroj sesul kot hišica iz kart.
Če ves čas proizvajamo, je nujno, da so izdelki slabi, da jih zavržemo in kupimo nove. Obleka, ki bo 20 let kot nova; cesta, ki je 30 let ni treba popravljati; hiša, v kateri bo možno živeti še 300 let … nikogar ne zanimajo. Če bi jih proizvajali, bi nekega dne napočil trenutek, ko bi lahko proizvodnjo ustavili, se zazrli v preteklo delo in zgolj uživali v njem … Čisti konec sveta!
Delamo. Dobimo plačo. Imamo krvavo izborjen prosti čas, v katerem s plačo kupujemo, kar so naredili stroji – in kmalu vržemo stran, ker se pokvari, odsluži, gre iz mode ali je zgolj prestaro in se ne spodobi več uporabljati. Delamo. Dobimo plačo … In ko se borimo za boljše delovne razmere, se borimo predvsem za dovolj visoke plače in dovolj prostega časa, da lahko kupujemo. Res smo zgolj stroji s posebnimi potrebami …