Lahko je, če napade okupator.
Tujec je, drugače govori in izgleda;
in vojak je, tu ni žensk, otrok in starcev.
Pohabljen? Sam je kriv! In mrtev? En uničevalec manj …
Lahko je, če napade okupator.

Lahko se bojiš drugačnih:
z drugačno držo, mimiko, obleko,
zvenom govora, odsevom kože, leskom v očeh,
napačno vero, hrano, običaji in mišljenjem.
Zakaj so tu in ne doma? Kaj hočejo od nas? Ne damo!
In če so tu že dolgo, zakaj se niso zdavnaj zlili z nami?
Lahko se bojiš drugačnih.

Lahko je napasti druge.
Greš oborožen in streljaš, razstreljuješ,
posiljuješ, ropaš, ustrahuješ,
tvoji pa na varnem so doma;
vse, kar ti je ljubo, je na varnem,
ti pa se lahko igraš boga.
Lahko je napasti druge.

Nekatere vojne so preproste:
dobro je na eni, zlo na drugi strani, kot v pravljicah,
le da v nasprotju s pravljicami zlo pogosto zmaga,
če zmaga dobro, pa se spotoma sprevrže v zlo.
Moč, ki jo zahteva zmaga, ne koristi miru, ki sledi;
koristi pravljici o tem, da
nekatere vojne so preproste …

A kaj, če je sovražnik sosed,
rojak, sodelavec, sošolec, simpatija in prijatelj,
s katerim si nekoč rabutal češnje,
priženjeni sorodnik, hčerin boter, bratova poročna priča,
učiteljica, ki te je navdušila za to, od česar zdaj živiš,
muzikant, katerega vse pesmi znaš na pamet, …?
Kaj, če župan, oštir, trgovec in še župnik
postanejo naenkrat jezdeci apokalipse,
če priča ubije brata, boter hčer posili,
prijatelj sadovnjak zravna z zemljo,
če sosed te izžene in z njo, ki nosi tvoj poljub, vseli se v tvojo hišo?
Kaj ostane, ko vse te ljudi iz duše si izrežeš:
si to še ti, si senca, duh ali pošast,
ki bo čez rod, dva, tri ali že jutri
nekomu sosed za nazaj in za naprej?
A kaj, če je sovražnik sosed?