Kako je možno, da nekdo s takšno lahkoto iztreblja ljudi? Kako se lahko pri tem celo zabava in gre zvečer mirno spat? Kako lahko v istem dnevu razstreljuje ene otroke in se igra z drugimi? Kako lahko eno žensko ustreli, drugo posili, tretji pomaga po stopnicah nesti nakup, s četrto pa se ljubi? …
Odgovor je preprost: ker ljudi, ki jih iztreblja, razstreljuje, strelja in posiljuje, ne vidi kot ljudi, ampak kot škodljivce. Malodane vsi smo sposobni z določenimi živalmi ravnati enako ali podobno in imeti pri tem povsem čisto vest. Polži na solati? Iztrebiti! Muhe na mizi? Speštati! Srne na njivi? Postreliti! Vešče na žarnici? Naj se scvrejo! … Vse to je naše in za te živali tu ni mesta! … In ja, med temi masakri se igramo z otroci in potem gremo mirno spat.
Še vedno je večina ljudi sveto prepričanih, da živali ne čutijo trpjenja tako kot ljudje, da torej trpijo manj, da so njihova čustva šibkejša, njihove bolečine blažje, da so brezbrižne in hitro pozabijo (razen slonov). Prepričani so, da živali sploh ne gane, če njihove mladiče, sorodnike, prijatelje in spolne partnerje iz črede odpeljemo ali pred njihovimi očmi zakoljemo. Pa tudi če jih gane, nam je vseeno.
Za počutje hišnih ljubljenčkov nam je malenkost manj vseeno. A še tako ljubljen ljubljenček je naš suženj. Gibanje mu v celoti odredimo mi: na kletko, dom, vrt in povodec. Jé, kar mi hočemo, kadar mi hočemo in kolikor mi hočemo. Morda smo dojemljivi za njegovo navdušenje ali zmrdovanje, ampak odločamo mi. Tudi lula in kaka, kadar in kjer mu odredimo. Če zboli ali se poškoduje, ga zdravimo (ali tudi ne), kot se nam zdi najbolje. Lahko ga podarimo, prodamo, oddamo v zavetišče ali zavržemo. Lahko ga steriliziramo ali kastriramo. Če se pari, mu izbiramo partnerje in odmerjamo okoliščine spolnih odnosov. Samec svojih potomcev posgosto nikoli ne vidi. Samici nekatere mladiče pobijemo, ostale pa oddamo veliko prej, kot bi jih sama odgnala od sebe. In na koncu, ko nam ne more več nuditi tega, za kar smo si ga omislili, damo svojega ljubljenčka 'humano' usmrtiti.
Vse to se nam zdi ne le sprejemljivo, ampak najboljše možno. Mnogi ljudje se imajo za čudovite, skrbne in ljubeče gospodarje, ki bi za svoje ljubljenčke naredili vse. A ptiča ne bodo spustili iz kletke pri odprtem oknu, ker ga zunaj čaka kup nevarnosti. Psa včasih dobrohotno spustijo s povodca. Ne bodo pa dovolili, da gre sam na sprehod, ker se mu lahko kaj zgodi ali komu kaj naredi, oni pa bodo odgovorni. Res je. In enako so o svojih 'ljubljenčkih' svojčas govorili sužnjelastniki …
Mimogrede, ste si že kdaj ogledali kak povodec? Živimo v plastični dobi: močno in trpežno, a hkrati lahko, toplo, mehko in tiho plastiko imamo na voljo za kup reči … Razen za povodce. No, ročaj je iz plastike, da je prijetno lastniku. Tudi jermeni so iz plastike, sicer bi bil povodec pretežek. A tam, kjer se jermeni stikajo in dotikajo živali, ima vsak povodec kovino: težko, hladno, trdo in žvenketajočo, da nikakor ne pozabimo, da gre za verigo …
Zadnjič sem bral kratko zgodbo Miljenka Jergovića Zelene politike i masakr vrana u Zapruđu na Veliki petak, ljeta Gospodnjega 2024.. Zgodba govori o tem, kako lahko je pobijati otroke in gledati, kako umirajo, medtem ko ti okoli glave frčijo nemočni starši in ti ušesa parajo njihovi neutolažljivi kriki groze. Pokol se ne odvija v kakšni oddaljeni vojni, kjer bi pošastni ljudje pobijali otroke navadnih ljudi ali navadni ljudje otroke pošastnih. Ne, odvija se na dvorišču med bloki in zraven vrtca. Med pokolom vzgojitelji otrokom berejo pravljice. Klavci jih svojim preberejo zvečer, nato pa se gredo ljubit s partnerji in sladko zaspijo …
Miljenko Jergović ni prvi, ki bi vrgel kamen. Ob drugi priliki je v pogovoru za tportal o svoji najnovejši knjigi “Vojna” priznal, kako je bil nekoč kot otrok tudi sam kapo koncentracijskega taborišča za mravlje.
Kateri otrok ni nikoli mučil mravelj ali muh? Kateri si potem ni opral rok, šel gledat risanke, se zvečer pocrkljal pri starših in sladko zaspal? …
Mravlje, polži, odojki, vrane, cigani, muslimani, pedri, begunci … Kdo jih ne bi iztrebljal, če bi jih smel? Kdo jih ne bi iztrebljal, če bi jih moral? Kdo bi njihovo iztrebljanje z zanimanjem gledal in šel mirno spat? Kdo bi se umaknil in čakal, da mine? Kdo bi jih poskušal reševati? In kdo bi se postavil vmes, vedoč, da bo končal kot oni, a vedoč tudi, da bo le tako šel mirno spat?