Kralji niso več v modi. In kupci nismo več kralji nakupovanja. Prej smo njegovi tlačani …
Trgovine so vedno manj prijetne. Vedno manj so urejene tako, da se v njih dobro počutimo. Hodniki in prehodi med policami se nezadržno ožijo, nakupovalni vozički pa širijo. Ko je gneča, se zaletavamo drug v drugega, namesto da bi z vozički mleli pred sabo vse tiste stojnice, medpolice in obpolice, ki nam v trgovinah pričarajo pristno vzdušje ljubljanske obvoznice.
Zakaj so skupine izdelkov postavljene na nesmiselna mesta? Zakaj jih prestavijo drugam tisti hip, ko se v 'svoji' trgovini končno navadimo na razporeditev in se znajdemo brez težav? Ker tako več kupimo? Dvomim, da med mrzličnim bezljanjem sem in tja v iskanju točno določene stvari v voziček brezglavo mečemo nepotrebne reči, na katere slučajno naletimo. So torej direktorji – resnični kralji trgovin – preprosto hudobni? Neka računica prav gotovo stoji za tem trpinčenjem kupcev …
Vsekakor jih ne odganja. Ljudje trumoma derejo v trgovine: sami, z družinskimi člani in s prijatelji. Na parkiriščih, pred vhodi in na hodnikih trgovskih centrov vlada prijetno vzdušje pričakovanja … Vstopamo v umetne, grde in smrdeče prostore. Čaka nas mukotrpno prebijanje skozi množico reči, ki nas ne zanimajo. Ko najdemo, kar iščemo, sledi ogledovanje, preizkušanje in odločanje. Da najdemo nekaj, kar nam v vseh ozirih ustreza, je enako zadetku na loteriji. Ponavadi vzamemo nek približek in zaposlimo možgane s prepričevanjem, da je boljši, kot je … Kaj je tu prijetnega? Kaj pričakujemo, ko pa točno vemo, kako bo, ker je še vedno bilo tako?
»Loterija« je morda pravilen odgovor. Morda je šla naša trgovinska izkušnja po poti spletne. Se spomnite brskalnikov, ko so se pojavili? Bili so zlate jame za iskanje podatkov. Nadgradili so se v izvire za tešenje kakršnekoli radovednosti. In ko smo se jih tako navadili, da brez njih nismo več znali živeti, so se preobrazili v kup smeti, med katerimi kot stekli brskamo za neumnostmi … Se spomnite družabnih omrežij? Sprva smo na njih najdevali nekdanje prijatelje, davno izgubljene sošolce in izbrisane družinske člane. Nudili so nam – bežen in površen, a širok – vpogled v to, kje so in kaj približno počnejo. Če hočemo zdaj slediti 'prijateljem', moramo klikati njihova imena in se podučiti o vsakem posebej. Družabna omrežja nam sama od sebe nudijo zgolj smeti, skozi katere se prebijamo v iskanju neumnosti …
Se je nekaj podobnega zgodilo tudi s trgovinami? So postale neprijetne zato, da bi nam dale občutek igranja loterije? Smo zato srečni, ko gremo noter in ven, čeprav nismo ne doživeli ne dobili ničesar zares osrečujočega? …
Življenje potrošnikov je čudna oblika bivanja. Stresna služba nam omogoča stresno nakupovanje. V skopo odmerjenem preostanku časa se čutimo dolžne nakupljeno uporabljati ali vsaj uporabiti. Če ne utegnemo, samo sebe prepričamo, da je bil nakup zanič, in gremo kupit nekaj boljšega. Če utegnemo, naredimo isto … Ljudje v življenju potrebujemo izzive. Potrošništvo jih je nadomestilo s stresom. Nekoč je bil izziv najti ali pridelati hrano, zbrati sestavine in izdelati nekaj uporabnega. Prebijanje skozi gore hrane in krame pa ni izziv, ampak stres.
A kako bi se odzvali, če bi bilo nakupovanje zares prijetno: če bi bile trgovine lepe in smiselno urejene; če bi bili izdelki kakovostni, uporabni in raznoliki; če bi res našli, kar potrebujemo; če bi bil vsak nakup sedmica, terna? Bi tudi v tem primeru šli po nakupih tako dobro razpoloženi? Ali imamo raje stres in delno razočaranje, ki v nas vzdržujeta upanje, da nam bo naslednji nakup prinesel nekaj več? …
Morda pa smo kupci vendarle še vedno kralji …