Deček se predrami.
Na desni sosed, z obrazom, polnim krast.
Na levi ženska brez roke.
Spredaj pol fasade.
Zadaj … Ne more pogledati, ker ga boli vrat.
Sede. V glavi se mu zaiskri in stemni. Sesede se sebi med noge.

Poljska bolnišnica. Bolnišnica na polju. Bolnišnica na ceradah na polju.
Zdravniki in sestre in ljudje, ki lahko, hodijo od enega do drugega. Naredijo, kar lahko. In odnašajo mrtve.
Deček se predrami in gleda zdravnika. »Mama,« reče.
Zdravnik pogleda sestro in soseda. Sosed odkima. »Mame ni več,« reče zdravnik.
»Ata?« Sosed odkima. »Ni več.«
»Numan?« Sosed odkima. Zdravnik odkima.
»Baba?« »Salma?« »Abdul?« »Khaled?« »Lara?« »Nour?« »Moses?« »Tala?« »Sidra?« Deček gleda soseda, ki odkimava.
Zdravnik ga poboža po glavi. Dečku se zaiskri in stemni.

Sosed sedi in gleda predse. Nekje drugje sta. Večer je.
Dečku se lepi grlo. Pokaže z roko, da je žejen. Sosed skomigne z rameni.
Deček bi sedel, a ga boli vrat, zato leži.
Pride mačka. “Večerja,” pomisli sosed. Kot bi uganila njegove misli, ga motri od daleč. Presodi, da ni nevaren, in gre k dečku. Zleze mu na prsi.
»Dunay!« reče deček in jo poboža. Mačka mu odgovori.
Zdaj jo sosed prepozna. Shujšala je. Tudi ona je polna krast.
»Dunay,« reče deček, kot da je zdaj vse v redu. Sosedu se ulijejo solze.

Deček spi z mačko na prsih. Dolgin tiho pride, da bi jo zgrabil.
Sosed se predrami. »N n!« odkima.
Dolgin z rokami pokaže, da bi jo pojedli.
»N n!« odkima sosed in sklene dlani v prošnjo.
»Umiramo od lakote, ti pa čuvaš mačko.«
»Samo ta mu je ostala od družine.«
Dolgin skomigne z rameni. »Umrli bomo.«
»Bomo pač umrli dva dni prej.«
Mačka se zbudi in gleda dolgina. Dolgin gleda mačko in se maje na tankih nogah. Tudi on ima svojo zgodbo, zato se obrne in odide.

Deček umre. Mačka zleze z njega in gleda soseda.
“Beži! Skrij se!” pomisli sosed. Reči ne more več.
Mačka se s smrčkom dotakne njegove roke in odide.

“Večerja!” Dolgin počasi vstane s kamnom v roki.
“A, ti si.” Se maje na tankih nogah in spusti roko.