Večer vsako soboto objavi dnevnik. Nekdo en teden piše, kaj se mu je dogajalo. Ponavadi gre za osebe, ki se jim tisti teden res dosti dogaja. Ta pripravlja veliko prireditev ali je njena udeleženka, ona svetu predstavlja neko novost, tretja je zaposlena z več stvarmi hkrati, četrta se nahaja v neki neevropski deželi … Moralo bi biti zanimivo, a skoraj nikoli ni. Kot po pravilu se začne s podatkom, kdaj jo je zbudila budilka in da je jutro začela s kavo. Nato pove, kam je šla, kaj je tam počela in s kom. Naslednje dni nam, če imamo srečo, prihrani z zbujanjem in kavo, potem pa vestno odkljukava kraje, dejavnosti in ljudi. Večina jih ne pozabi omeniti, da imajo nadvse čudovite in ljubeče partnerje in otroke ter globoko izpolnjujoče in niti malo težavne odnose z njimi. Njihovi sodelavci so predani, nadarjeni, polni znanja, navdihujoči in prijetni. In ja, tudi delo, ki ga opravljajo, jih brezprizivno osrečuje in izpolnjuje. Popolni ljudje s popolnimi življenji … o katerih ne znajo povedati ničesar omembe vrednega …
Svojčas sem obiskal mnogo potopisnih predavanj. Od ljudi, ki se samostojno podajo na pot v Azijo, Afriko ali Latinsko Ameriko, bi človek pričakoval, da so zanimivi. A skoraj nihče ni bil. Več sem odnesel od fotografij kot od zgodb, a tudi to ne vedno … Prav tako lačnega in praznega me puščajo potopisi v revijah. Človek, bil si tam, kjer je bil malokdo od nas, deželo si občutil na svoji koži; a res ne moreš napisati nič drugega, kot kje si bil, kje si spal, s čim si potoval, kaj si jedel in kaj si videl? Imel bi težavo razbrati, ali gre za potopis ali spored potovanja turistične agencije, če ne bi bil prvi pisan v pretekliku, drugi pa v prihodnjiku. Prileteli smo v … Obiskala sva zgodovinsko mesto … Šle smo na ogled čudovitega … Zvečer smo na uličnih stojnicah poskušali tradicionalne jedi … Naslednji dan so imeli nekateri težave s prebavo … S povsem napolnjenim busom, v katerem so bile poleg ljudi tudi kokoši in ovca, sem se peljala čez prelaz … Na meji smo stali 4 ure … Sopotniku so v trenutku nepazljivosti izmaknili telefon … Ob vrnitvi sem si zaželel domačo govejo župco … Župca je pogosto edini znak, da je pisec človek in ne umetna inteligenca, da je torej zmožen nekaj občutiti. A glede na to, da se z njeno omembo konča sumljivo veliko potopisov, jo najbrž marsikdo omeni, ker je tako pač treba zaključiti potopis, če si Slovenec …
Tudi v živo sem iz sogovornikov, ki so se vrnili s kakšnega potovanja, pogosto dobesedno vlekel vtise, ki so me zanimali. Kako ljudje tam živijo? Kako so se sporazumevali z njimi? Kako so prenašali, da je skoraj vsak domačin od njih nekaj hotel? Kako so se počutili v tistem busu na ozki cesti nad prepadom? Kakšna se jim je zdela hrana? Kako je srečati vse tiste živali v živo v divjini? Kako so doživljali to in ono? Kaj jih je presenetilo, navdušilo? Česa so se naučili? … Sem pa opazil, da sem eden redkih ali edini, ki ga sploh kaj zanima. Večine ljudi dejstvo, da je nekdo pol leta potoval po Bližnjem Vzhodu ali da se je preselil v Avstralijo in zdaj že nekaj let živi tam, pušča mrtvo hladne. Ne zanima jih nič, razen morda, kaj naredi, ko se mu zalušta goveje župce …
Že leta se sprašujem, zakaj je temu tako; zakaj Slovenci ne znamo pripovedovati zgodb o svojih doživetjih, razen o pijančevanju in bližnjih srečanjih z uradniki. Pred kratkim pa se mi je posvetilo. V brezupnem iskanju podatka, ki bi mi morda vzdramil domišljijo, sem preletaval enega značilnih potopisov, ko me je obšlo spoznanje, da gre pri piscu za odziv učenca. V šoli se učimo pisati spise tako, da je učiteljica zadovoljna. Vnesti moramo to in to in to ter vse skupaj povezati z veznim besedilom. Naše mnenje in občutki so zgolj v napoto. Če jih moramo navesti, pa je smiselno presoditi, katero mnenje in občutek bosta učiteljici najbolj povšeči, če ju popišemo. Vsi spisi imajo zahtevano zgradbo. Še posebej to velja za srednješolske eseje in neumetnostna besedila. Skozi študij pa tako najlažje pridemo, če vestno navajamo druge in o ničemer nimamo svojega mnenja …
Kar se Janezek nauči, Janez zna. Ko dobi nalogo, naj napiše dnevnik ali potopis, najprej pobrska po spominu, spletu ali javnih občilih, kako to izgleda. Potem pa navaja kraje, dejavnosti, dogodke in osebe ter o vsakem navede nekaj wikipedijskih podatkov. Tako se vidi, da se je pripravil, da je bil priden in si zasluži petico. Slovenec živi, da bi ga drugi cenili. Slovenec potuje, da lahko pove, kje je bil, da ga drugi cenijo. Slovenec ne živi in ne potuje, da bi kaj doživel. Če hoče kaj doživeti, se napije ali gre na urad kaj uredit …
Dnevnik in potopis sta med najbolj svobodnimi in osebnimi oblikami leposlovja. Vanju lahko napišeš, kar in kakor hočeš, in nihče ti ne more ničesar očitati, kajti gre za tvoje doživljanje, tvoj zapis, tvoj izbor, kaj je in kaj ni omembe vredno. Lahko je prozen, pesniški ali v obliki pogovora, pripoveden ali izpoveden, lahko se igraš s slovnico in besediščem … Lahko se igraš …
Primerjajte tole:
SLOVENSKI POTOPIS – Sobota, 23. 3. – Za cilj današnjega kolesarskega izleta sem si izbral Hrastje nad Pekrami. Pot me je vodila po Pekrski cesti mimo Doma pod gorco, pred katerim je nekaj upokojencev lovilo tople pomladne žarke. Nasproti njega je ograjena staja za pujse, ki je nekoč dvignila veliko prahu, ker se nahaja v naselju med hišami, vendar v njej danes ni več pujsov. Za centralo ELES-a sem zavil levo in prispel v najstarejši del Peker. V Pekrah so se 23. in 24. maja 1991 odvijali tzv. pekrski dogodki, ki so bili uvod v slovensko osamosvojitveno vojno in med katerimi je padla tudi prva žrtev te vojne. Jaz pa sem zavil po glavni cesti proti Limbušu, a sem jo kmalu zapustil in se začel vzpenjati po obronkih Pohorja skozi razloženo vasico Hrastje. Del poti sem prehodil bos, nato pa sem se spustil ob Pekrskem potoku, pa skozi del Peker, kjer nastaja novo naselje, in proti centru Maribora, kjer sem si na Trgu Leona Štuklja ogledal Festival čilija in čokolade. Bilo je polno ljudi in zabavni program, dalo pa se je pojesti in popiti tudi kaj drugega, ne le čilija in čokolade.
ČLOVEŠKI POTOPIS – V Pekrah je lepa, a nekoliko skrita krožna pot. Čeprav sem prekolesaril vse živo okoli Maribora, sem jo odkril šele, ko smo bili zaprti v občine. Takrat sem našel kar nekaj poti, ki sem jih predtem prezrl – in to je najboljše, kar sem odnesel iz časa korone. Po eni dolinci greš gor, po drugi dol, vmes pa ravnina, dve kmetiji, njiva, sadovnjak, okoli gozd, zadaj hrib in nekje daleč, da ga skoraj ne slišiš, mesto. Popolna slika. Tu je doma zlati rez. Sezujem se, počasi hodim in gledam. Pomislim, da bi dal bratrancu, ki slika bolje, kot fotoaparat fotografira, ta prizor naslikati, da bi ga imel doma in bi ga lahko vsak dan gledal. Idilo prekine nestrohnela bodica lanskega kostanja, ki jo uspešno izdrem in grem dalje, v gozd, po nekaj vdihov, ki dišijo po trohnenju. Mir … Povsem drugače kot malo kasneje sredi Maribora na Festivalu čilija in čokolade: dretje glavnega govorca, kup pijancev, vonj po mesu, stojnice, ki so se široko ognile zlatemu rezu, in resno, prav nič festivalsko vzdušje, kot da so ljudje tu, ker morajo biti. Meni ni bilo treba, zato sem šel.
Besedili sta enako dolgi. Od katerega ste imeli več?