Če si ne režem žil, ker ob 180 km oddaljenem Blatnem jezeru skoraj nihče ne razume slovenščine, ne vem, zakaj bi me bremenile ure bosanščine v prav toliko oddaljeni osnovni šoli na Jesenicah?
Kaj je hujše: da ti mejo nariše skupina nadutih belcev v dvorcu na drugi celini ali da si jo s krvjo narišeš sam, potem pa puščaš kri vsem prisotnim, ki ti niso dovolj podobni? Oboje je hujše: ravne črte, ki razsekajo ljudstvo na kose, in vijuge, ki ga ločijo od drugih …
Nacionalna država je v Evropi zlato pravilo. Ne postavljamo je pod vprašaj. V 19. stoletju se je zdela rešitev za vse težave, in takšna se zdi še zdaj – po kopici območnih vojn, dveh svetovnih in na pragu tretje. Čeprav so se vse te vojne bile in se bijejo med narodi in za narodne ideale, smatramo, da so nacionalne države “garant miru in stabilnosti v regiji”. Nič ne more biti bolj pravično, kot da obstajamo narodi z lastnimi državami, narodi, ki gostujejo v 'tujih' državah, priznane manjšine, nepriznane manjšine in drugi pritepenci.
Živ dokaz demokratičnosti in enakopravnosti Evrope pa je, da vsi našteti drug drugega dodatno vrednotimo po veri, barvi kože in jeziku. Protestanti so najboljši, katoliki dobri, pravoslavci slabi, muslimani nevarni, ostali pa bedni. Belci smo zanesljivi, ostali so sumljivi. Germani so pametni, Romani ustvarjalni, Slovani smo čustveni, ostali pa so nepredvidljivi. Civiliziranost državotvornega naroda se meri po tem, da ve, kje mu je mesto, in se temu primerno vede.
Odnos do manjšin in prišlekov je drugotnega pomena. Zaželeno je, da se jih ne pobija. Pretepanje in posiljevanje ne sme biti preveč organizirano, ampak bolj na lastno pest. Organizirano uradniško nasilje pa je seveda nujno, sicer bi se ti ljudje preveč razpasli in udomačili …
Saj vemo, kako to gre. Najprej pridejo moški. Potem pridejo njihove družine. Potem se dalje množijo. Nosijo svoje obleke, gojijo svoje običaje, praznujejo svoje praznike in govorijo svoje jezike. Potem si postavljajo svetišča: mošeje, templje, ašrame, karkoli. Potem hočejo, da se njihovi otroci v šoli učijo materinščino …
Konec sveta! Menda državotvorni narod ni krvavel zato, da mu bodo zdaj neki pobarvani krivoverci z nerazumljivim žlobudranjem prevzeli domovino! To se zgodi, če imajo vsi enake pravice. Civilizirana država tega ne sme dopustiti …
Ali pač? Kaj se zgodi, če se odpovemo narodnim državam? Kaj se zgodi, če se odpovemo narodnim mejam in se raje povežemo s sosedi po drugih merilih? Bi gorenjski način življenja izumrl, če bi Alpe postale država, ali bi se nemara razcvetel? Je za Pirančane bolje, da se po tisti eni cesti povezujejo s 'svojim' 'naravnim' zaledjem, ali je njihova prava domovina Jadran – z vsemi kulturami in jeziki, ki se stekajo vanj? Sta Panonska nižina in panonski način življenja stvar Madžarov ali vseh, ki so v tej prostrani ravnici našli svoj dom? …
Jezik je zgolj sredstvo sporazumevanja. Vsi potrebujemo uradnega, ki ga znamo, tam, kjer smo doma. Če je poleg našega uraden še kakšen jezik, ki ga ne znamo, nam pa tudi ne pade krona z glave. Kjer nismo doma, je pa tako vseeno. Če si ne režem žil, ker ob 180 km oddaljenem Blatnem jezeru skoraj nihče ne razume slovenščine, ne vem, zakaj bi me bremenile ure bosanščine v prav toliko oddaljeni osnovni šoli na Jesenicah? Zakaj bi se moral trkati po prsih, če bi rezijščina v Benečiji postala uradni jezik, obenem pa si puliti lase, če bi lahko Romi na novomeški upravni enoti prevzeli vozniško dovoljenje v romščini? Povsod, kjer je dovolj pripadnikov nekega ljudstva, da bi polno zaposlili učitelja, zdravnika in uradnika, je takšnega človeka smiselno zaposliti. To nikomur ničesar ne vzame, marsikomu pa marsikaj da …
Filipinci v kontejnerjih, Bangladežani v kleteh in Bosanci v samskih domovih ne morejo obogatiti naše družbe. In mi ne moremo obogatiti njihove. Postati morajo naši sosedje, sošolci in sodelavci, da lahko stkemo prijateljske vezi, izmenjujemo recepte in semena, jim razkažemo domovino in obiščemo njihovo, vzpostavimo poslovne vezi, se zaljubimo in rodimo večjezične otroke, ki ne bodo tu in tam tujci, ampak bodo tu in tam doma …
Do osamosvojitve je bila Slovenija dežela mnogih ljudstev, jezikov in kultur. Učili smo se latinščino, nemščino, italijanščino, madžarščino, srbohrvaščino, angleščino. Pripadali smo državam, kjer so bili in so ti jeziki uradni. Bogatili smo jih in one so bogatile nas. Zakaj tako cenimo zamejske in pomurske, pa tudi južnoslovanske umetnike? Ker 'čistokrvni' slovenski kulturi prinašajo širino …
Najboljše stvari ne nastajajo v osrčju neke skupnosti, ampak na njenih robovih. Če si odrežemo robove, nam ostane samo zborovsko petje …
Mar 17, 2024