V mladih letih sem bil prepričan, da obvladujem svet, če obvladujem jezik. Če znam brati, kar je v in med vrsticami, bom razumel družbo. Skrivnosti človeškega se ne bodo mogle skriti pred mano. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.
V mladih letih sem bil prepričan, da obvladujem svet, če obvladujem jezik. Učili so nas, da je človeštvo mogočno, ker se sporazumeva z najboljšim možnim sredstvom sporazumevanja – jezikom. Če znam brati, kar je v in med vrsticami, bom razumel družbo. Skrivnosti človeškega se ne bodo mogle skriti pred mano. Na krilih jezika bom letel, kamor bom hotel, in pristajal, kjer bom želel …
Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Jezikovna spretnost me je zgolj oddaljila od družbe. Kako to? Kadar z nekom razpravljam, hočem priti zadevi do dna. Sogovorniku razbijem ščit, zbit iz verskih, civilizacijskih, političnih in drugih predsodkov. Izbijem mu meč, skovan iz argumentov moči. Snamem mu šlem iz puhlic in slečem verižno srajco pregovorov. Hočem, da ostanejo samo izkušnje, sklepanje in resnica.
Dolga leta sem zmotno sklepal, da k temu stremijo tudi moji sogovorniki. K čemu pa naj bi človek stremel med razpravo? A moji sogovorniki so se skoraj vedno predali, preden bi jih lahko razorožil motilcev in bi začeli zares razpravljati. Manjšina se je še naprej branila s predsodki in udrihala z argumenti moči, moje sklepanje pa nikakor ni predrlo njihovih puhlic in pregovorov. Prvi so bili užaljeni, ker sem prehudo napadel, drugi jezni, ker se nisem pustil premagati. Prvi niso več hoteli razpravljati z mano, z drugimi pa sam nisem hotel. Sčasoma mi je prišlo do zavesti, da si skoraj nihče ne prizadeva priti resnici do dna. Večina je povsem zadovoljna, če deli mnenje večine, in ga noče preizpraševati. Manjšina 'samosvojih' pa ponavadi zgolj ponavlja mnenja 'modrecev' po lastnem izboru. Iskalci resnice smo redki, naše razprave – kadar se zgodijo – pa so poslastice. A resnica je, da smo družbi ravno tako v napoto, kot je bil starim Atencem Platon. Nekateri bomo postali sprejemljivi in spoštovani šele po smrti, drugi pa niti takrat ne.
Razprave na spletu in za šankom so burne. Ljudje se kregajo, zmerjajo, si grozijo, prekinjajo stike ali se celo stepejo. A za kaj se kregajo? Saj se skoraj ne poslušajo. Govorijo drug mimo drugega. In ne govorijo tega, kar mislijo, ampak zagovarjajo to ali ono splošno stališče. Vtis je, kot da so teme države, ljudje pa jih kot predani temoljubi branijo in skušajo razširiti ali napadajo in skušajo uničiti. Cepljenje in proticepilstvo sta kot Srbija in Kosovo: oboji hočejo, da drugih ne bi bilo. Evtanazija je kot Katalonija: udejaniti jo se zdi enim stvar lastne presoje, drugim pa uničenje vsega, kar velja za sveto. Socialna država je kot Ukrajina: eni bi jo uničili, drugi bi je vsaj nekaj ohranili, četudi vsako leto manj. Podnebne spremembe so kot Palestina: karkoli Izrael počne z njo, mu vsake toliko eksplodira v obraz, rešitev ni več možna in na dolgi rok so mu dnevi šteti. Mi pa smo zgolj vojaki-prostovoljci, oblečeni v puhlice in pregovore teh 'držav', oboroženi z njihovimi predsodki in argumenti moči, ki se spopadamo na ukaz, ne da bi mislili. Kdor misli, je za svojo stran dezerter, za nasprotno pa izdajalec.
Ko je padla železna zavesa, smo pričakovali, da je s cenzuro v zahodni civilizaciji konec. A nikoli ni bilo. Socializem, komunizem, anarhizem in naprednjaštvo nasploh so bili na Zahodu ves čas napol v ilegali. Se je pa o njih vsaj za silo resno razpravljalo. Zadnjih 35 let so vse tozadevne razprave vojne floskul, ki gredo vedno bolj na nož. Kdor reče kaj dobrega o teh družbenih ustrojih, je hitro označen za sovražnika ljudstva. Tudi o kapitalizmu se ne razpravlja, on enostavno je in bo, čeprav nam je jasno, da tako izčrpavajoč in uničujoč družbeni ustroj ne more biti večen. Tudi če bi ga narava še nekaj stoletij prenašala, bi se slejkoprej sesedel sam vase, ko bi uničil srednji razred, z njim pa kupno moč in potrebo po naraščanju proizvodnje. A kapitalizem je “naravno stanje stvari”, komunizem pa “zločinski ustroj, ki ga je povozil čas” …
Kljub vsem tem bojem pa se je na zahodu Zahoda zaredila politična korektnost, ki se kot blago kužna bolezen počasi razširja k nam na Vzhod. Medspolnim dojenčkom lahko zakonito razrežeš spolovila, odraslim transseksualcem pa je dostojno zagotoviti uniseks stranišče. Črncu lahko zakonito klečiš na vratu in ga ustreliš med spanjem (če te ravno ne posnamejo), ni pa mu vljudno reči “nigger”. Muslimanke lahko brez kazni zmerjaš in jim snemaš rute, Mohameda pa se ne spodobi upodobiti v karikaturi. Če si politik, lahko druge politike zmerjaš brez zavor, če si učitelj, pa moraš ne glede na zakonodajo paziti na vsako svojo besedo, tudi če je predpisana z učnim načrtom, da ne užališ čustev kakšnega učenca ali starša. Novinarji razkrivajo depeše politikov in poti denarja drugorazrednih lopovov, ne povedo pa nam, zakaj je bilo treba opustošiti Iran in Libijo ter zakaj nikogar ne zanima, kdo je razstrelil plinovod Severni tok …
Presenetljivo je, da mi, nekdanji Vzhodnoevropejci, lahko razpravljamo o čemerkoli, čeprav prazno. Zahodnoevropejci in še bolj Združenodržavčani, ki vsaj od konca 2. svetovne vojne bojda živijo v demokracijah, pa so danes cenzuri podvrženi veliko bolj, kot smo bili v Jugoslaviji v 80-ih letih 20. stoletja. Zdaj že izdajajo cenzurirane različice knjižnih klasik. Kakršnokoli človečno mnenje o Gazi ti lahko v Nemčiji naprti organe pregona, ki te olajšajo za nekaj deset evrov, morda pa tudi javna občila, ki te olajšajo za čast in dobro ime.
V razmerah, ko resnica nikogar ne zanima, razprava pa je zgolj udrihanje drug po drugem, kot gobe po dežju vznikajo nedoumljivi pojavi. Kar naprej se oglašajo državno podprti batagelji, ki bentijo čez davke. Zdravniki hočejo biti še bolj plačani za delo, ki ga sploh ne opravljajo, ker ob istem času delajo drugje. Nazadnjaki hočejo na vsak način kuriti drva, kot so to stoletja počeli njihovi predniki, četudi s tem sebi in svojim bližnjim krajšajo življenja. Kmetje hočejo še naprej ubijati življenje v svoji zemlji in zastrupljati svoje pridelke, čeprav njihovi predniki tega niso počeli, in prejemati odškodnine za slabe letine, čeprav pridelka niso zavarovali.
Kako se boriti proti temu? Kako na tem nepreglednem in zaprašenem bojnem polju iskati, najti in uveljaviti resnico? In zakaj? Za lastno zadoščenje? Ali je bolje postati vojak, se obleči v pregovore, si glavo pokriti s puhlicami, se skriti za predsodki in mahati z argumenti moči – biti del skupnosti, imeti zaščitnike, prijatelje in občudovalce? …
Je resnica, kar je res ali kar trdi glavni buli v razredu?
Mar 10, 2024