Dnevnik Pavline P. je narejen po hrvaški knjižni uspešnici. Če je filmska zgodba podobna knjižni, bi bilo treba oboje prepovedati, obstoječe izvode pa uničiti …
Gledal sem film Dnevnik Pavline P.. Ne po lastni izbiri. V kino smo peljali skupino otrok s posebnimi izzivi na zimskih počitnicah.
Zakaj se opravičujem? Ker me je sram, da sem ga gledal. Sram me je, da je nastal in prodrl v kina. To je tisti občutek, ko nekdo naredi nekaj tako nenadkriljivo slabega in neumnega, da ti je nerodno namesto njega, njemu pa ponavadi ni nerodno.
Dnevnik Pavline P. je izdelek, zaradi kakršnih nisem hotel ostati 'ustvarjalec' v uprizoritvenih umetnostih, ampak sem izstopil iz te strupene ločine in si izbral 'navadno' življenje brez glamurja, v katerem med drugim hodim na počitnice z ljudmi s posebnimi izzivi. Ne znam si predstavljati sramu, ki bi ga občutil, če bi moral – zaradi strokovno-prijateljskih vezi in ljubega kruhka – sodelovati pri nastajanju izdelkov, kot je Dnevnik Pavline P.. Lahko bi se skril za psevdonimom in se izognil javnim predstavitvam, kjer bi me ljudje občudovali samo zato, ker sem del 'umetniške' ekipe. A na koncu bi se moral pogledati v ogledalo … Brr! Ne! …
Dnevnik Pavline P. je narejen po hrvaški knjižni uspešnici. Če je filmska zgodba podobna knjižni, bi bilo treba oboje prepovedati, obstoječe izvode pa uničiti …
Liki so neresnični, nedosledni in neverjetni – vsi po vrsti. Nihče se tako ne obnaša. Tudi največji resnični čudaki in bedaki so čudaki in bedaki na drugačne načine. Liki so očitno prilagojeni zgodbi. Če se morajo za potrebe nekega prizora vesti v nasprotju z osebnostjo, ki so jo izkazali v prejšnjem, se pač bodo. Če se morajo za potrebe nekega prizora odzivati drugače, kot se odzivajo osebe določene starosti, se pač bodo …
Odzivi likov so velika težava tega filma. Ljudje glede na lastne izkušnje pričakujemo od drugih, da se bodo v določenih okoliščinah odzivali skladno s človeško naravo. Raznoliki smo, možnih odzivov je ogromno. A liki v tem filmu gledalce kar naprej osupljajo z nemogočimi dejanji in izjavami – kot da niso ljudje, ampak neka druga bitja, ki so nam podobna zgolj po zunanjosti in prostorih, ki jih naseljujemo. To je morda celo namen ustvarjalcev. Naslovna junakinja naj bi namreč imela bujno domišljijo, in mnogi prizori so uprizoritve njenih misli. Težava je le, da so ostali prizori povsem enako nemogoči …
Film se pofočka na kup značilnosti, ki naj bi jih imeli otroško-mladinski filmi – tako na tiste, ki so nam šle kot otrokom na živce že pred desetletji, kot na tiste, ki so za otroke škodljive. Vsi liki odraslih so nesposobni bedaki. Niti enega ni, ki bi filmskim otrokom služil kot vzor. Otroci, ki gledajo film, pa si lahko mislijo le: »Zakaj bi hoteli odrasti, če bomo potem takšni kot oni?«
Dobre zgodbe za otroke in mladino vsebujejo odrasle čudake, ki živijo zelo drugače kot večina in z njo pogosto niso v najboljših odnosih. Vsebujejo tudi odrasle, ki imajo ogromno dobrih lastnosti, ki poznajo odgovore na večino vprašanj ter najdejo rešitve za večino težav in zagat. Včasih so te lastnosti združene v istem liku. Zakaj je to dobro? Čudaki dajo otrokom širino – zavest, da se da izpolnjujoče živeti na več različnih načinov. Zanesljivci pa jim nudijo gotovost – zavedanje, da jih nekateri odrasli razumejo, da jim lahko nudijo nasvet, oporo in zaščito. Če ustvarjaš domišljijske svetove za otroke, v katerih takšnih likov ni, jih vzgajaš, da je svet odraslih enoličen, beden, nekoristen, celo nevaren. Vzgajaš jih v svoje nasprotnike, v ljudi, ki bodo hoteli biti karkoli, kar ti nisi, in početi karkoli, česar ti ne počneš …
Tudi zgodba je prežvečena: starša gresta narazen, in zgolj otrokova želja, da bi bila spet skupaj, ju ponovno združi – enako nezrela, nesposobna in neskladna, kot sta bila na začetku. Prav ste prebrali: »otrokova želja«. Pavlina svoja starša zvabi nekam, kjer se srečata, pa si tam po malo zmrdovanja priredijo piknik in so spet družina. A ko gledaš, kakšna družina so, se vprašaš, zakaj ni Pavlina raje šla na CSD, pobegnila od doma ali se vrgla skozi okno. Karkoli od tega bi bilo bolj verjetno …
Vprašaš se tudi, zakaj – pri tako nemogočih starših – nima velikih težav s sabo, šolo in vrstniki. Kako je lahko tako vedra, samozavestna in priljubljena, če ima doma tak kaos? Kako to, da razkol in razhod staršev niti malo ne zaznamujeta njene osebnosti, mišljenja in vedenja? … Ne le, da ustvarjalcem filma ta vprašanja niso padla na pamet. V scenarij so zapisali – in nato mrtvohladno tudi posneli – sekvenco, v kateri Pavlina šele nekaj dni po očetovi izselitvi zazna, da ga ni več doma … Prav tako jim ni padlo na pamet, kako bodo to sekvenco – in tisti happy end piknik na koncu – doživljali otroci-gledalci, katerih družina razpada ali je razpadla … Na tem mestu bi moral povedati svoje mnenje, a nimam besed, s katerimi bi ga izrazil …
Kaj pa vrstniške peripetije – jedro in bistvo zgodb za otroke in mladino? Najboljši prijateljici se skregata in pobotata na način, kot se v resničnem življenju ne bi. Pojavi se nova sošolka, ki jo Pavlina od prvega trenutka dalje sovraži. To je možno pri odraslih. Otroci na pragu pubertete dajo vsakemu novincu v svojih vrstah možnost, razen če imajo resne vedenske motnje, kakršnih naj Pavlina ne bi imela.
In potem se pojavita dva fanta, ki si ju ti dve podajata, kot da sta vsaj dvakrat starejši, izkušeni in brezbrižni. Tretji – razredni piflar – pa med branjem enciklopedij (ki jih tovori tudi na šolski izlet) Pavlini vsake toliko samozavestno izpove ljubezen, ona pa ga samozavestno zavrne. Ti prizori bi odlično delovali, če bi se odvijali med stalnim gostom in točajko v kakšni beznici. V filmu za otroke pa zgolj vzbujajo občutek, da so pisateljica, scenaristka ali režiser v to rano zrelost otrok skrili svoje pedofilsko nagnjenje. Veliki plani otroških obrazov tega občutka niti malo ne zmanjšajo …
Film se konča v slogu celote. Piflar med poletnimi počitnicami shujša, na fitnesu izklesa svoje telo in nadomesti očala z lečami, dekleti, ki sta medtem (v za lase privlečenem prizoru) postali prijateljici, pa se stepeta zanj.
Zdaj bi bila na mestu zaključna misel. Ne morem … Naj namesto mene govori filmski napovednik!
Mar 03, 2024