Vero sem že zdavnaj odpisal kot vir česarkoli uporabnega ali smiselnega. Se pa včasih kljub temu rad spustim v razpravo z verniki. Ne pričakujem, da mi bodo dokazali uporabnost in smisel vere, kaj šele da me bodo spreobrnili v vernika. Ne, moj sveti gral, do katerega se skušam dokopati s pomočjo teh razprav, je dojeti, zakaj in kako so ljudje verni. Verska občutja so mi namreč povsem tuja. Znam verjeti, sklepati, predvidevati, domnevati in zaupati, ne znam pa verovati. Nimam potrebe, da bi se taga naučil, si pa želim doumeti, kako ta miselni postopek poteka. Le tako si bom lahko odgovoril na vprašanje, zakaj večina ljudi posveča velik del svojega časa, denarja in truda nečemu, kar se mi zdi v najboljšem primeru odveč, v najslabšem pa grozljivo. Le tako se mi bo vsaj približno sanjalo, zakaj je človeška družba takšna, kakršna je …
Razumem svečenike, ki si s prodajanjem megle kupujejo ugled in udobje, čeprav se mi zdi njihovo početje zavržno. Ne razumem pa vernikov, ki bi lahko ves ta čas, denar, trud in ustvarjalnost namenili sebi in skupnosti: izobraževanju, izboljševanju, ustvarjanju, lepšanju ali zgolj nenamenskemu druženju. Kakšen bi bil svet, če bi namesto mogočnih svetišč, v katerih domuje zrak, gradili lepše, bolj prostorne, trajne in varne domove zase? Kakšna bi bila družba, če otrokom ne bi prali možganov z lažmi in sebi ne rezali kril s strahom pred javnim mnenjem–božjo kaznijo, ampak bi drug drugemu pomagali razvijati in izkoristiti zanimanja in zmožnosti v veselje in dobro vseh? …
Če bi BOŽJI NAČRT obstajal, Njegova Vseobsežnost prav gotovo ne bi vstavila v nas tolikih nadarjenosti in zmožnosti, nato pa nam zapovedala 1001 način, kako jih drug pri drugem onemogočati in zatirati. Če bi božji načrt obstajal, bi že od vsega začetka obstajala ena sama vera, ki bi ji pripadala vsa živa bitja. Če bi božji načrt obstajal, bi bil razvoj življenja, človeštva, kultur in civilizacij premočrten, cilj vsem očiten in dosegljiv, temu cilju pa bi bili mi bliže kot družbe pred nami …
Verniki imajo seveda pri roki odgovor, zakaj nam gre sledenje božjemu načrtu tako slabo od rok. Kriva je SVOBODNA VOLJA. Hm! Za ljudi je značilno, da vešče skrivamo, zadržujemo in zatiramo svoje potrebe in želje, nagone in nagnjenja, občutke in vzgibe, razpoloženja in čustva, misli in mnenja. Zakaj bi nam Veliki Načrtovalec vstavil programsko opremo brez gumba za izklop, nato pa nam zapovedal, da se ji vse življenje odrekamo? Če smo pristni in iskreni, veljamo za čudake in izobčence, ki so napoti božjemu načrtu in dobrobiti skupnosti … Dejansko je svobodna volja večine ljudi, da se odrekamo delom svoje narave, se pretvarjamo in lažemo, da bi bili družbeno sprejeti in bi nas imeli ljudje radi. Je torej božji načrt, da se trpinčimo ter da to pričakujemo in zahtevamo od drugih? Bi bila družba res slabša, če bi bili pristni in iskreni? Je sploh lahko slabša, kot je po zaslugi vseh laži in samoslepil, iz katerih je zgrajena? …
Tudi za takšna neprijetna vprašanja imajo verniki buzdovan, da jih razčesnejo in vteptajo v zemljo. Imenuje se: »VSE IMA SVOJ NAMEN.« Aja? Kakšen je bil torej namen holokavsta? Da gredo Judje v Palestino iztrebljat tamkajšnje prebivalce, dokler jim ZDA ne obrnejo hrbta in se vaja ponovi? … Kakšen je bil namen tega, da je Hitler skoraj čudežno – kot da ga varuje Višja Pamet – preživel vse poskuse, da bi ga spravili s sveta dokler si ni sam pognal krogle v glavo? In kakšen je bil namen tega, da je podobno bogato bero 'a je to' atentatov preživel Castro? Zakaj vsevidno božanstvo ni na podobne načine preprečilo umorov Orleanske, Lincolna, Gandhija ali Lennona? In zakaj je ohranjalo pri življenju Cortésa, Leopolda II., Stalina, Kim Il Sunga, Pol Pota ali Pinocheta, da so lahko izpeljali vse svoje grozote in na koncu spokojno umrli od starosti kot svobodni ljudje? … Sicer pa ni treba, da se držimo samo ljudi. Kakšen namen imajo vsa dosedanja množična izumrtja življenjskih vrst, in trenutno, ki ga soustvarjamo? Zakaj bi nekdo desetine, stotine milijonov let iz roda v rod izboljševal edinstvene lastnosti nekih bitij, da jih nato z enim zamahom iztrebi? …
Tako pridemo do končnega vprašanja: »Kakšen je SMISEL ŽIVLJENJA?« Verniki so prepričani, da ga ni brez božjega načrta, zaradi katerega ima vse svoj namen. Verujejo, da je nam, ljudem – in samo nam – dana svobodna volja, da ga izpolnjujemo ali rušimo. In to – pozor – kljub temu, da nimamo pojma, kakšen ta načrt pravzaprav je. Dana nam je torej svobodna volja, da brcamo v temo in sami sebe prepričujemo, da brcamo tako, kot želi Nedoumljivi Osmišljevalec – za katerega nimamo nikakršnega dokaza, da obstaja, in torej tudi ne možnosti, da bi izvedeli, kam želi, da brcamo, če sploh kaj želi, ali mu je vseeno. Smisel življenja za vernike je torej vseživljenjski strah, da nemara brcajo narobe …
Zakaj? Zakaj potrebujejo vso to navlako? Zakaj duše nekaterih ljudi ne morejo imeti spokoja brez prepričanja, da obstaja božji načrt in da je smisel njihovega življenja, da se svobodno odločijo izpolniti svoj del tega načrta? … Zakaj ne bi moglo biti več načrtov – takšnih, ki se podpirajo, in takšnih, ki drug drugega ovirajo? … Zakaj ne bi moglo imeti vsako živo bitje svojega načrta ali celo svojih načrtov? … In zakaj nekatera bitja ne bi mogla shajati brez načrtov, živeti tjavendan, zadovoljevati svoje potrebe in želje, nagone in nagnjenja, občutke in vzgibe, razpoloženja in čustva, misli in mnenja, se izogibati neprijetnostim in nastavljati prijetnostim? … Je res tako narobe, če najdevamo mnoge majhne smisle življenja pri sebi in okoli sebe, namesto da služimo nedojemljivemu načrtu namišljenega prijatelja te ali one tolpe bogatih svečenikov, vračev, gurujev, učiteljev in tolovajev, ter težimo ljudem z neopranimi možgani, naj počnejo isto?
Gregor Hrovatin
Nov 05, 2023